Vrhunski filmi, ki jih verjetno niste gledali (pa bi jih morali) – 10. del
-
- 24 novembra, 2022
- 05:00
Po krajšem premoru je znova z vami kratka lestvica z unikatnimi in drznimi filmskimi predlogi, ki bodo nedvomno potešili apetite vsakega gurmana sedme umetnosti. Tudi tokrat vam ponujamo pet žanrsko raznolikih filmov, katerim je skupno to, da gledalcu pričarajo prav posebno izkušnjo in se ga ne bojijo tudi prestrašiti ali ujeziti.
Za deseto izdajo tovrstne lestvice sem pripravil pet filmov, ki so po mojem mnenju nadpovprečni ne zgolj v žanru, ki ga zastopajo, ampak so tudi presežki na vseh nivojih; od tehničnega pa vse do vsebinskega. Med izbiro je nekaj filmov, ki so bili ob izidu vsaj po mojem mnenju krivično prezrti ali krivično vrednoteni, zato jih omenjam v upanju, da jim bo kdo od gledalec dal drugo priložnost.
Prejšnje izdaje rubrike vrhunskih filmov najdete na naslednjih povezavah:
1. del,
2. del,
3. del,
4. del,
5. del,
6. del,
7. del,
8. del,
9. del.
V deseti ediciji smo za vas izbrali naslednje filme:
Possum (2018)
Britanska psihološka srhljivka Possum je verjetno eden najbolj za ogled neprijetnih in zastrašujočih filmov zadnjih let. Zgodba sledi osramočenem otroškem lutkarju Phillipu (Sean Harris), ki se po izgubi službe vrne v rodni kraj, kjer ga pričaka zgolj hudobni in sadistični stric Maurice (Alun Armstrong). Kmalu po prihodu se začne Phillip soočati s posledicami globoke otroške travme, ki jo simbolizira tudi grozljiva lutka po imenu Possum. Film, ki ga je režiser in scenarist Matthew Holmes posnel na podlagi istoimenske avtorske kratke zgodbe, je zaznamovan s temačno estetiko filmov iz obdobja nemškega ekspresionizma, hkrati pa se na domiselen in provokativen način loteva analiz psihoanalitičnih teorij Sigmuna Freuda. In da ne pozabimo; naslovna lutka je verjetno ena najbolj odurnih pošasti v zgodovini filmskih grozljivk, ki vas bo po ogledu redno preganjala v nočnih morah.
Nadzor / Control (2007)
Filmske biografije pogosto slovijo po ogromnem številu zgodovinskih napak, spoliranih prikazov dejstev ter kičastih glorifikacijah likov, še posebej v primeru tako nepozabnih glasbenikov kot je bil Ian Curtis iz legendarne britanske post-punk zasedbe Joy Divison. Na srečo glasbena biografija Nadzor, sicer celovečerni prvenec fotografa Antona Corbijna, ne spada v to kategorijo; gre za pretresljiv, iskren in nesentimentalen prikaz Curtisovega (pre)kratkega življenja, katerega so zaznamovali nezmožnost soočanja s slavo, nestabilna razmerja, alkohol in neuspešen boj z epilepsijo. Nadzor je s svojo minimalistično vizualno podobo, privlačno črno-belo fotografijo, atraktivnimi koncertnimi prizori ter fenomenalno predstavo Sama Rileyja (še vedno mi ni jasno, kako so ga tistega leta na Oskarjih popolnoma prezrli) resnično ena najboljših glasbenih biografij vseh časov.
Rosie (2019)
Če v letih 2018 in 2019 obstaja film, ki bi si zaslužil bistveno več pozornosti, kot jo je bil deležen, je to nedvomno irska družinska drama Rosie. Film je pretresljiv prikaz brezdomstva skozi oči požrtvovalne matere Rosie, ki z možem in štirimi otroci iznenada pristane na cesti, potem ko najemodajalec brez opozorila proda njihovo stanovanje. V naslednjih 36. urah se družina neuspešno seli po cenenih hotelih, medtem pa skuša Rosie svojim otrokom zagotoviti varno streho nad glavo ter jih obvarovati pred revščino, katera jim diha za ovratnik. Rosie je tih in čustven film, ki pa vseeno glasno kriči in v gledalcu prebuja tako sočutje kot tudi ogorčenje, še posebej v mučnem sklepnem dejanju, ob katerem boste vsaj dvakrat premislili, preden naslednjič pomislite, da kapitalizem deluje.
Samo bog odpušča (2013)
Dobrodošli v Bangkok, mesto, ki podnevi izgleda kot Disneyland, ponoči pa se spremeni v temačni labirint korupcije, nasilja in umazanih iger, katerih pravila postavlja kriminalno podzemlje. Leta 2013 je večni filmski provokator Nicolas Winding Refn, ki se je dve leti prej kritiško in komericalno proslavil s stilsko dovršeno kriminalko Drive, šokiral občinstvo z moreče hipnotičnim, ultranasilnim in ciničnim trilerjem Samo bog odpušča, ki tudi po skoraj desetih letih ostaja njegov najbolj polemičen in kontroverzen film v karieri. Moreča in neusmiljeno brutalna zgodba o preprodajalcu mamil iz Bangkoka, ki želi maščevati bratovo smrt in hkrati uiti neusmiljeni roki pravice samurajskega policijskega načelnika, je morebiti res preveč radikalna za širše občinstvo, vendar pa jo je treba občudovati zaradi Refnove samozavestne režije, izpiljene vizualne podobe, molčeče ekspresivne igre Goslinga ter predstavitve enega najboljših zlikovcev v filmski zgodovini. Kar se tiče moje malenkosti, je tole daleč najboljši film v Refnovi karieri.
Millerjevo križišče (1990)
Kadar je govora o najboljših gangsterskih filmih, se skoraj vedno omenjajo (sicer upravičene) klasike kot so Boter, Brazgotinec in Dobri fantje, vendar pa si v tej kategoriji omembo zasluži tudi seksi, duhovita in enigmatična klasika bratov Coen z naslovom Millerjevo križišče. Film o preračunljivem gangsterju, ki odigra ključno vlogo v brutalni vojni med dvema vplivnima mafijskima tolpama, je napolnjena s prepričljivimi preobrati, značilnim “coenovskim” humorjem, galerijo ekscentričnih likov, odličnimi igralskimi predstavami ter pristno atmosfero klasičnih filmov noir. Eden od tistih filmov, o katerem se ne govori veliko, pa četudi spada med enega od ustvarjalnih vrhuncev bratov Coen.
Upamo, da si boste vsaj katerega od teh filmov ogledali. Zelo nas zanima vaša povratna informacija, zato bomo veseli mnenja, kritike in vaših predlogov podobno vrhunskih filmov.
Viri slik: Pirate, Scary Studies, The Guardian, Hotcorn, Alternate Ending
