Recenzija: Clayface
»Nastanek novega DC-jevega zlikovca«
Clayface je najnovejša grozljivka, ki v ospredje postavlja enega izmed znanih zlikovcev iz stripov DC. Film nam predstavi zgodbo o tem, kako je Matt Hagen postal Clayface. V glavni vlogi nastopi Tom Rhys Harris, ki svoje delo opravi zelo dobro. Film ohranja značilen stripovski videz, vendar je v primerjavi s svojimi predhodniki precej temačnejši in postreže tudi s prenekaterim tako imenovanim jump scareom.
DC se pod novim vodstvom premišljeno loteva novih projektov. Če je bil Superman zadetek v polno, je bila Superpunca strel v prazno. Clayface ubere povsem drugačno pot, saj gre za žanrski »body horror«, postavljen v svet stripov. Režiser James Watkins je s filmom Ne govori zla že dokazal, da obvlada režijo grozljivk, zato so bila pričakovanja precej visoka. Film jih je naposled upravičil zgolj delno.
Zgodba o Clayfaceu ni pretirano kompleksna. Matt Hagen je uveljavljen hollywoodski igralec, ki pravkar doživi največji trenutek svoje kariere, ko prejme nominacijo za oskarja. V želji, da bi uspeh proslavil, se odpravi v enega izmed gothamskih klubov, kjer se v navalu veselja in strasti zaplete s partnerko glavnega mafijskega šefa v mestu. Posledice so krute. Markos Szabo mu z nožem tako hudo iznakazi obraz, da postane neprepoznaven. Po neuspešnih operacijah Matt Hagen zato poišče pomoč pri zdravnici, ki se zdravljenja loteva na nekoliko drugačen način.
Scenarij je napisal Mike Flanagan, ki bi moral film sprva tudi režirati, vendar je zaradi drugih obveznosti projekt sredi priprav prepustil Watkinsu. Tudi scenarija ni dokončal sam, saj mu je pri tem na pomoč priskočil Hossein Amini. To se nekoliko pozna, saj sta prva in druga polovica filma precej različni. Flanagan nas v zadnjem času ni razočaral, zato je škoda, da nismo dobili priložnosti videti njegove različice filma.
Tom Rhys Harris se zdi za glavno vlogo solidna izbira. Njegov izrazit obraz poskrbi, da so prizori iznakaženosti še toliko bolj učinkoviti. Zgolj z očmi uspe gledalcu prenesti stisko in grozo glavnega junaka, ki se po preživeti travmi znajde v povsem novi realnosti.
Med stranskimi igralci izstopata Naomi Ackie kot dr. Caitlyn Corr in Max Minghella kot njen partner, lokalni policist John Borrelli. Oba predvsem dopolnjujeta Hagenovo zgodbo in služita kot opora glavnemu liku, saj fokus filma vseskozi ostaja na njem.
Supermoč, ki jo Matt pridobi po terapiji, je zelo zanimiva in poskrbi za nekaj simpatičnih prizorov, v katerih za trenutek ali dva v ospredje stopi tudi kdo drug. Pohvaliti velja predvsem dogajanje v klubu, ki je odlično posneto in gledalcu požene kri po žilah.
Največji adut filma sta nedvomno maska in ličenje. Ekipa, odgovorna za vizualno podobo iznakaženega Hagna, je morala poskrbeti za čim bolj prepričljiv prikaz njegovega obraza, kar ji je izvrstno uspelo. Glasbena podlaga Volkerja Bertelmanna film dobro podpira, vendar ne izstopa tako izrazito kot v nekaterih njegovih drugih filmih. Kostumografija in scenografija sta solidni, medtem ko vizualni učinki v zaključku nekoliko razvrednotijo gledalsko izkušnjo. A na to smo pri tovrstnih filmih že nekoliko navajeni.
Clayface je povprečen stripovski film, ki se sicer nekoliko oddalji od ustaljenih smernic žanra, vendar pri tem ne naredi dovolj, da bi si za svojo drznost zaslužil posebne pohvale. Ponuja nekaj zelo zapomnljivih prizorov, a tudi precej klišejev in občasnih pripovednih nesmislov. Zadovoljil bo predvsem ljubitelje DC-jevih stripov, ne pa nujno tudi širšega občinstva.
Clayface se trenutno predvaja v kinematografih. Priporočamo ga ljubiteljem DC-jevega sveta in grozljivk, ki si želijo nekoliko drugačnega stripovskega filma.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Maska in ličenje
- Tom Ryhs Harris v glavni vlogi
- Temačen ton in prikaz supermoči
MINUSI
- Predvidljivost zgodbe
- Vizualni učinki
Viri slik: Absolute Geeks, Culture Map Houston, Empire, Collider
