Recenzija: Carrie
»Najstniška tesnoba v dobi interneta.«
Carrie, ikonična junakinja prvega romana ameriškega pisatelja in za mnoge kralja groze Stephena Kinga, je bila dosedaj deležna štirih filmskih adaptacij (najbolj poznana je seveda iz leta 1976 v režiji Briana De Palme, skoraj četrt stoletja kasneje je sledilo njeno ohlapno nadaljevanje The Rage: Carrie 2, leta 2002 televizijska predelava in leta 2013 let kasneje še ena filmska predelava), zato je bila najava o pripravi miniserije pospremljena s skepticizmom in upravičenim vprašanjem, če gre zgolj za še en simptom čezlužniške filmske industrije s snemanjem predelav in nadaljevanj filmskih uspešnic. Luč upanja je predstavljala zgolj novica, da bo miniserijo ustvaril Mike Flanagan, eden od sodobnih mojstrov filmskih in televizijskih grozljivk, ki je dosedaj redko razočaral.
Okvirna zgodba ostaja ista; Carrie (Summer H. Howell) je deklica, ki je vrsto let odraščala kot ujetnica v domu z versko blaznim in paranoičnim očetom, ki mu nekega dne delovna nesreča vzame življenje. Carrie ostane sama s svojo posesivno materjo Catherine (Samantha Sloyan), ki pa je prisiljena vpisati svojo hčerko v srednjo šolo. Dekle tam čakajo nova “šokantna” spoznanja, med drugim tudi prva menstruacija, zaradi katere postane tarča vrstnic in “zvezda” viralnega posnetka, ki zaokroži po internetu. Osramočena Carrie pade v rivalstvo z ošabno in razvajeno sošolko, medtem pa posnetek po učinku snežne kepe ustvari medijski škandal.
Četudi se miniserija ponaša s podobnim zapletom iz romana in filmov, je Flanaganova adaptacija Carrie domiselno prilagojena današnjemu času, ko nam življenja krojijo družabna omrežja, viralni posnetki, spletno trolanje in javni linči pod krinko anonimnosti. Ta pristop je koristen iz dveh razlogov; miniserija uspe približati ikonično Carrie mlajši generaciji gledalcev, medtem ko starejše opozarja, da se je huliganstvo na šolskih hodnikih z leti okrepilo do strašljivih razsežnosti; pogosti strelski pohodi po šolah prisilijo učence k rednim evakuacijskim vajam, zaščitniški starši prihajajo k učiteljem in ravnateljem z odvetniki, anonimni spletni profili z objavljanjem zasebnih življenj posameznikov vodijo v avtodestrukcijo itd. Ravno zato se zdi povsem smiselno, da se Carrie s svojimi telepatskimi sposobnostmi predstavlja bistveno večjo nevarnost kot pred petdesetimi leti.
Čustveno srce miniserije predstavljata odlični igralski predstavi Howellove in Sloyanove; prva izvrstno ujame ranljivost in impulzivnost deklice, ki je bila več let ujetnica v lastne domu, ob stiku s srednjo šolo pa okusi osebno svobodo, kar pa ne pride brez usodnih posledic. Še boljša pa je Sloyanova kot posesivna in zaščitniška mati Catherine; ena od vidnejših sprememb miniserije je tudi njen lik, ki se distancira od podobe zagrizene verske blaznice iz filmov in ponudi bolj sočuten potret zlomljene ženske, ki skuša Carrie prej zaščititi kot pa čustveno trpinčiti. Dobro delo opravi tudi preostali igralski ansambel, še posebej Matthew Lillard v vlogi ravnatelja in Amber Midthunder v vlogi idealistične učiteljice.
Kot je že bilo omenjeno, je Flanagan v miniserijo vnesel spremembe, ki bi znale razburiti nekatere najbolj zagrizene Kingove oboževalce. Teh na tem mestu ne bi omenjali, da ne bi kvarili vsebino, vendar pa se zna zgoditi, da bo miniserija na več mestih razdelila občinstvo. Edina objektivno zoprna “novost” je prepogosta vključitev moderne pop glasbe, ki naredi miniserijo preveč osladno in po nepotrebnem razvlečeno, saj v povprečni epizodi ne mine niti pet minut, ko ne bi sledil dolg nevmesni prizor, zvočno podprt z resnično nadležno pop sluznico. Razumljivo je, da je Flanagan s tem želel približati miniserijo mlajšemu občinstvu, ampak nič ne bi škodovalo, če bi teh glasbenih vložkov bilo bistveno manj.
Smo potrebovali še eno predelavo Carrie? Verjetno ne, toda Flanagan je s svojo različico dokazal, da je moč predstaviti vsem znano zgodbo na način, ki ohrani bistvo Kingovega romana, hkrati pa jo razvije na osvežujoče drzen način, ki prepreči, da bi bila miniserija zgolj dolgočasna reciklaža prejšnjih filmov. In glede na odprt konec, se zdi, da naša najljubša telepatska deklica še ni izrekla zadnje besede in se mogoče pripravlja na nov pokol…
Vseh osem delov serije Carrie si je moč ogledati na kanalu za pretočne vsebine Amazon Prime.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlični Summer H. Howell in Samantha Sloyan kot Carrie in mama Catherine
- Uspešna umeščenost znane zgodbe v moderno dobo interneta
- Močan družben komentar na temo internetnega nasilja in zlorabe družabnih omrežij
MINUSI
- Kingovim oboževalcem nekatere ključne spremembe zgodbe ne bodo všeč
- Preobilica nadležne pop glasbe
Viri slik: Empire Online, We Live Entertainment, But Why Tho, IMDB, Culture Cues
