Recenzija: Superpunca
»Mlačna župa Kriptona«
Veliko upov je bilo položenih v Supermana in Superpunco, da ponovno zaženeta filmsko vesolje DC. James Gunn je po režiji Supermana svoj stolček predal Craigu Gillespieju, ki je pred tem režiral Odpuljeni denar (Dumb Money, 2023), Cruello (2021) in Jaz, Tonya (2017), scenaristične dolžnosti pa novinki Ani Nogueira. In rezultat je poskus predelave Gunnovega stila z očitnimi težavami, ki jih prinaša klišejska zgodba, če ji ne vneseš niti trohice novega ali zanimivega.
Kara Zor-El je Supermanova sestrična, ki med oboževalci DC sicer žanje uspeh, a med splošno javnostjo ni tako uveljavljeno ime. Prav zato je odločitev, da bo to drugi film novega zagona DCU, presenetila, četudi je upanje dolgo živelo in v določenih segmentih še živi. Tako pri Supermanu in Superpunci sta največja aduta glavni vlogi, tokrat je prepričljiva Milly Alcock. Žal pa je vse okoli nje zelo neprepričljivo in mlačno. Kot nedokončana risba.
Superpunca naleti na mlado Ruthye, ki ji je zlikovec Krem pobil celotno družino, zdaj pa se mu želi maščevati. Ko taisti Krem napade še Karinega kužka Kripta, postane osebno. Začne se potovanje v stilu Pravega poguma (True Grit).
Ustvarjeno po sicer fantastičnem stripu Supergirl: Woman of Tomorrow, vsaka napaka ali bolje rečeno varna odločitev scenarija s strani novinke – piše tudi scenarija za Čudežno žensko in Najstniške titane – požene pomisleke, da smo to videli že ničkolikokrat in toliko boljše. Ustvarjalci so film primerjali celo s Pobesnelim Maxom in John Wickom, kjer se primerjava konča pri enem samcatem prizoru, nato pa zaključi. Film je poln brezglave akcije, ki ni zapomnljiva, ob tem pa dolgočasen in razvlečen. Čudimo se lahko, da je to drugi film novega vesolja, v katerem Gunn uživa tako zaupanje, četudi odzivi še vedno niso najboljši.
Morda ob tem še nekaj besed o glavnem zlikovcu, ki bo zaradi nelogičnih razlik s stripovsko različico razburil oboževalce stripa, vse gledalce pa pustil ravnodušne in naveličane. Jason Momoa kot Lobo je že mnoga leta ena najbolj pričakovanih vlog v žanru superjunakov. Brez obzira na to, da je ustvarjen zanjo, dajejo njegovi prizori vtis, da so dodani naknadno in ne vplivajo na nič. Glorificirana zvezdniška vloga, kar smo videli že mnogokrat.
L
Lahko bi rekli, da je film iskanje identitete in lastnega poslanstva. Žal pa je film brez identitete, poslanstva pa tudi ne izpolni. Ali izvemo, kdo je v resnici Kara? Ali je filmsko vesolje razširjeno? So to junaki, ki bi jih želeli gledati znova in znova? Odgovor je žal ne.
Superpunca je mimika superjunaškega filma, ki smo se ga na tej ravni že dodobra naveličali. Prinaša enake težave kot predhodni Superman, kjer se zdi, da ne zaupajo svojemu glavnemu junaku, da bi bil junaško močan in skoraj neustavljiv. Kot da junaku in junakinji, ki bi morala nositi to vesolje, ne zaupajo povsem. V Superpunci se naslonijo na najbolj manipulativno čustveno past za gledalca in ustvarijo predvidljiv in konvencionalen film, ki je v daleč najboljšem primeru povprečen, novonastalemu filmskemu vesolju pa ne doprinese prav nič.Kaj hitro bi se znalo zgoditi, da bodo ustvarjalci dodali, da to ni film, ki so si ga želeli predati kinodvoranam in gledalcem.
Ocena: 2/5
Film je na ogled v kinematografih.
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Milly Alcock kot Kara
- Prizor tu in tam
- Jason Momoa kot Lobo
MINUSI
- Poznani in preuporabljeni klišeji
- Predvidljivost zgodbe
- Glavni zlikovec
- Lobova umestitev
- Slaba predelava stripa
