Recenzija: Razsodnost in rahločutnost
»Jane Austen bi bila ponosna«
Razsodnost in rahločutnost je nova filmska adaptacija istoimenskega romana legendarne britanske pisateljice Jane Austen. V glavni vlogi nastopa Daisy Edgar-Jones, za režijo pa je poskrbela Georgia Oakley. Ker različica iz leta 1995 velja za eno najboljših priredb avtoričinega dela, je bila odločitev za novo adaptacijo precej pogumna. A po ogledu lahko rečemo, da je bila tudi upravičena. Ustvarjalcem je uspelo ujeti čar izvirne zgodbe, hkrati pa jo približati mlajšim generacijam.
Jane Austen je ena najpomembnejših pisateljic britanske književnosti, katere dela že več kot dve stoletji navdušujejo bralce in navdihujejo filmske ustvarjalce. Njeni romani so doživeli številne priredbe in Razsodnost in rahločutnost pri tem ni izjema. Leta 1995 je režiser Ang Lee z izjemno igralsko zasedbo, v kateri sta izstopali Emma Thompson in Kate Winslet, ustvaril odličen film, ki je postavil visoka pričakovanja za vse prihodnje priredbe. Georgia Oakley se je kljub temu odločila, da se loti te zahtevne naloge, in z novo igralsko zasedbo je ponudila svež pogled na dobro znano zgodbo.
Zgodba spremlja tri sestre Dashwood, Elinor, Marianne in Margaret, ki po smrti očeta ostanejo brez večjega dela družinskega premoženja in se morajo sprijazniti z novimi življenjskimi okoliščinami. Njihova mati si zato prizadeva, da bi si predvsem starejši hčerki čim prej našli primerna moža ter si tako zagotovili finančno varnost. Zveni znano, kajne? Številne zgodbe, postavljene v to obdobje in pripovedovane skozi žensko perspektivo, izhajajo iz podobnih okoliščin. Toda Razsodnost in rahločutnost izstopa predvsem zaradi načina, kako obravnava družbena pričakovanja, položaj žensk in vprašanje, koliko prostora je posamezniku sploh prepuščenega za lastna čustva.
Elinor je najstarejša in najbolj zadržana med sestrami. Pooseblja razsodnost, saj svoja čustva praviloma postavlja na drugo mesto ter se pri sprejemanju odločitev zanaša na razum in občutek dolžnosti. Danes bi jo morda hitro označili za introvertirano, vendar je njena zadržanost predvsem posledica vzgoje, družbenih norm in odgovornosti, ki jo čuti do svoje družine. Kot najstarejša sestra si ne dovoli, da bi jo čustva povsem prevzela, še manj pa, da bi jih odkrito pokazala drugim.
Daisy Edgar-Jones je že v seriji Normal People dokazala, da zna prepričljivo upodobiti kompleksne like, pri katerih veliko ostane neizrečenega. Tudi tokrat je odlična. Z drobnimi spremembami obrazne mimike in pogledi, ki povedo več kot dolgi dialogi, gledalcu približa notranji svet Elinor. Prav v teh tihih trenutkih se pokaže moč njene igre, ki se gledalca dotakne, ne da bi za to potrebovala velike čustvene izbruhe.
Marianne je po drugi strani utelešenje rahločutnosti. Je strastna, čustvena in ne skriva svojih občutkov, tudi kadar bi bilo to z družbenega vidika manj primerno. Veliko bolj kot mnenje okolice jo zanima, ali živi v skladu s svojimi prepričanji. Tesno je povezana z naravo, življenje pa želi doživljati z vso intenzivnostjo. Tudi pri izbiri partnerja ne pristaja na kompromise, saj verjame, da mora moškega odlikovati prava strast do življenja. V vlogi Marianne blesti Esmé Creed-Miles, ki gledalca popelje na čustveni vrtiljak in prepričljivo prikaže tako njeno neustrašno zaljubljenost kot tudi ranljivost.
Pomembno vlogo pri razkrivanju značajev obeh sester imajo moški, ki vstopijo v njuni življenji. Vsaka se na ljubezen odziva po svoje, njuna razmerja pa še dodatno poudarijo razliko med razsodnostjo in rahločutnostjo.
Med Elinor in Edwardom se že ob prvem srečanju začuti privlačnost, vendar ta večinoma ostaja neizrečena. Njuni prizori so polni napetosti, drobnih namigov in pogledov, ki razkrivajo več, kot sta si pripravljena priznati. Čeprav se zdi, da oba čutita podobno, jima čustvena zadržanost preprečuje, da bi drug drugemu odkrito povedala, kaj si želita. Prav ta neizrečena čustva ustvarjajo posebno dinamiko njunega odnosa.
Marianne ima medtem opravka z dvema precej različnima moškima. Polkovnik Brandon je na prvi pogled vse, česar si ne želi. Je resen, zadržan in čustveno zaprt, svoja čustva pa le stežka pokaže navzven. Willoughby je njegovo popolno nasprotje in pooseblja vse, kar Marianne išče: je očarljiv, poln življenja, igriv in navidezno povsem predan trenutku. Razlika med njima pride še posebej do izraza v plesnih prizorih, kjer se razkrijejo njuni značaji, pa tudi to, kaj Marianne pri moškem najbolj privlači.
Film gledalcu ne vsiljuje preprostega odgovora na vprašanje, ali je v ljubezni bolje slediti razumu ali čustvom. Kljub temu razplet zgodbe ponudi dovolj namigov o tem, kako pomembno je najti ravnovesje med obema. Prav zato zgodba tudi po več kot dvesto letih ostaja aktualna. Družbene okoliščine so se spremenile, toda dileme glede ljubezni, pričakovanj in osebne sreče še zdaleč niso izginile.
Pohvalo si zasluži tudi kostumografija, ki nas prepričljivo popelje v podeželsko Anglijo na prelomu 18. in 19. stoletja. Pomemben del filmskega doživetja je glasba Rogerja Goula, ki s svojo sentimentalnostjo poudari čustveno razsežnost posameznih prizorov in jim doda še nekaj globine.
Georgii Oakley lahko tako le zaploskamo. Njen drugi celovečerni film je pogumen podvig, saj se loteva ene najbolj prepoznavnih zgodb britanske književnosti in različice, ki je že zdavnaj postala klasika. Toda nova Razsodnost in rahločutnost ne deluje kot nepotrebno ponavljanje že povedanega. Z dobro izbrano igralsko zasedbo, občutkom za like in spoštovanjem do izvirnika ji uspe ohraniti čar zgodbe ter jo predstaviti na način, ki lahko nagovori tudi občinstvo, ki Jane Austen doslej še ni odkrilo.
Razsodnost in rahločutnost se trenutno predvaja v večjih kinematografih. Priporočamo ga vsem ljubiteljem romantičnih zgodb, zgodovinskih dram in pripovedi, ki dokazujejo, da se nekatera vprašanja o ljubezni in človeški naravi nikoli zares ne postarajo.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlično ujet čar izvirne zgodbe
- Izvrstne igralske predstave
- Zelo dobra kostumografija
- Sentimentalna glasbena podlaga
MINUSI
- Film bi lahko bil nekoliko krajši
- Že znana zgodba (za tiste, ki so gledali prvi film)
Viri slik: High on Films, IMDB, CBR, Courant
