Recenzija: Substanca
“Filmska groteska leta.”
-
- 12 novembra, 2024
- 12:25
Že od svečane premiere na letošnjem Cannskem filmskem festivalu naprej se bliskovito širi novica o domnevno najbolj odštekanem in brutalnem filmu leta; govora je o Substanci, drugemu celovečercu francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je pred leti opozorila nase s feminističnim trilerjem Maščevanje, letos pa je postregla s satirično grotesko, ki z uporabo elementov telesne grozljivke izpostavi večno aktualno sporočilo o minljivosti slave, strašljivih lepotnih standardih in ženskem obsedenem iskanju večne lepote.
Film se prične z briljantnim statičnim kadrom zvezde na pločniku slavnih, ki tekom časa zbledi in se spremeni v odlagališče pasjih iztrebkov ostankov hitre prehrane. Zvezda pripada nekdanji hollywoodski igralki Elisabeth Sparkle (Demi Moore), ki vodi priljubljeno TV oddajo o aerobiki, vendar je na svoj 50. rojstni dan odpuščena, saj si sluzavi producent Harvey (Dennis Quaid) želi zamenjave z mlajšo voditeljico. Užaloščena Elizabeth po naključju na črnem trgu naleti na skrivnostni serum Substanca, ki človeku omogoča ustvariti njegovega “popolnega dvojnika”. Elizabeth poskus serum na sebi in obudi svojo mlajšo različico Sue (Margaret Qualley), ki tako postane nova voditeljica aerobne oddaje.
Začnimo s tistim, o čemer govori vsak, ko se omeni pričujoči film; igralske kreacije, ki so vse po vrsti sapo jemajoče in fantastične. Veteranka Moorova postreže z daleč najbolj čustveno intenzivnim nastopom v karieri, niti malo slabša pa ni Qualleyjeva, ki zasije s svojo neverjetno energijo, občudovanja vredno telesno kondicijo in smislom za humor, ki začudoma pride do izraza v najbolj tragičnih delih filma. Velja omeniti še Quaida, ki s svojo sluzavostjo in grotesknih nasmehkom srhljivo avtentično zajame vzdušje seksističnega okolja, v katerega sta ujeti glavni junakinji.
Poleg čudovite igre in namerno kičaste vizualne podobe je ena od odlik filma tudi brezhibno prepletanje gnusa, ki predstavlja obvezni del podžanra t.i. telesnih grozljivk in črnega humorja. Kombinacija obojega je vedno tvegan podvig, toda Fargeatovi ta eksperiment več kot uspe, zato gledalec ne bo presenečen, če se bo ob filmu večkrat enako močno smejal kot tudi pačil obraz od gnusa. Stopnja gravža je na resnično visoki ravni, še posebej v zadnje pol ure, vendar film pri tem ne zapade v dolgočasno eksplotacijo ali praznoglave šoke.
Substanca je hkrati tudi film, ki mu uspe nekaj, s čimer ima čezlužniška filmska industrija še vedno velike težave; dostaviti oster družben komentar, ne da bi ob tem izpadel naivno sentimentalno ali pridigarsko. Fargeatova se domiselno poigrava s koncepti obsedenega strahu pred staranjem, izmaličenimi lepotnimi standardi in srhljivimi razsežnostmi seksizma v zabavni industriji, pri tem pa se ne boji gledalce potisniti ob zid in jih nagovoriti s težkimi moralnimi vprašanji.
Substanca je film, ki so ga mnogi označili za ekstremnega sopotnika lanskoletne uspešnice Barbie, kar do določene mene drži. Oba filma se dotikata težavnega položaja žensk v sodobni družbi in nemogočih lepotnih standardov, le da je Substanca bistveno bolj subtilna, inteligentna, duhovita in kot britev ostra satira, ki se ne boji umazati svojih rok s krvjo in ogabnostjo. Brez dvoma eden najboljših filmov letošnjega leta.
Film Substanca si je moč ogledati na festivalu LIFFe in na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Igralska presežka Demi Moore in Margaret Qualley
- Vizualno perfekten film
- Nenavadno učinkovita kombinacija humorja in gravža
- Močan in provokativen družbeni komentar
MINUSI
- Obilica čudaškosti in gnusa nista za vsakogar
