Recenzija: Pošast za železno zaveso

“Rojstvo slovenskega serijskega morilca.”

Slovenski filmski režiser in scenarist Tomaž Gorkič je leta 2017 posnel kratki film Metod, atmosferični psihološki triler o usodnem trenutku v življenju razvpitega slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 na svoji domačiji v Dolenji vasi zverinsko umoril pet žensk in ostanke njihovih trupel zažgal v krušni peči. Film je služil kot “uvod” v Gorkičevo idejo, da bi posnel daljši film o Trobčevem življenju, vendar pa je dobrih osem let kasneje projekt zaživel v obliki televizijske nadaljevanke Pošast za železno zaveso.

Velja opozoriti, da se nadaljevanka ponaša z izmišljeno zgodbo, ki pa je močno navdihnjena z dejstvi iz Trobčevega življenja. Gledalci sledimo Metodu Štrbecu (Svit Stefanija), nezakonskemu sinu kmetice Marjete (Saša Pavlin Stošić), ki odrašča na temačnem in depresivnem podeželju povojne Jugoslavije. Njegovo otroštvo je zaznamovano z nasiljem, posesivno materinsko ljubeznijo ter skritimi morilskimi impulzi. Kot odrasla oseba Metod tiči v breznu kroničnega alkoholizma in kriminala, zaradi česar je neprestano pod očesom stroge socialistične oblasti, njegov ubijalski apetit pa sčasoma uide nadzoru. Državo začnejo pretresati izginotja mladih žensk, policija tava v temi, Metod pa svojo krvoločnost “zdravi” z negovanjem maske uglajenega zapeljivca, pod katero se skriva obraz psihopata.

Pošast za železno zaveso se premeteno in odgovorno odmika od cenenega eksplotacijskega šoka in je bolj usmerjena v gradnjo kompleksnega in srhljivega psihološkega portreta človeka, ki toliko časa zre v brezno zla, da se mu na koncu v celoti prepusti. To sicer ne pomeni, da serija ni nasilna in okrutna, vendar pa tudi v najbolj srhljivih trenutkih ne izpade neokusno ali neodgovorno do žrtev resničnega Trobca. Ta pristop se izkaže za uspešnega še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Stefanije, ki uspe brezhibno ujeti Metodov šarm in krvoločnost, med igralci pa izstopa prav fenomenalna Stošićeva kot zaščitniška mama Marjeta. Metodova zgodba uspe priti še bolj do izraza po zaslugi odlične atmosfere ter avtentičnega prikaza napetih družbenih in političnih razmer v povojni Jugoslaviji

Serija ima sicer svoj delež napak, ki bi jih lahko pripisali predvsem (pre)kratki polurni dolžini epizod. Kratkost sama po sebi ni težavna, vendar pa je Gorkič ne uspe dobro izkoristiti, kar vodi do pogosto neenakomernega tempa zgodbe; včasih Gorkič vleče določene prizore v neskončnost, včasih pa nekatere pomembnejše dele Metodove zgodbe na hitro ošvrkne ali celo preskoči, kar seriji daje občutek vsebinske nedodelanosti. Na nek čuden način bi lahko rekli, da Pošast za železno zaveso hkrati prikaže preveč kot tudi premalo, k napakam pa še velja dodati občasno nerodne dialoge (še posebej v prvi polovici sezone) ter nekaj klišejev, ki so postali obvezen del vsakega filma ali serije o serijskih morilcih.

Če bi Pošast za železno zaveso primerjali s tujo produkcijo, bi težko rekli, da odkriva toplo vodo oz. karkoli prelomnega. Gre za standardno zgodbo o serijskem morilcu z vsemi obveznimi klišeji, vendar je ta izpeljana z ravno pravšnjo mero suspenza, temačne atmosfere, psihološke kompleksnosti in zgodovinske avtentičnosti, da gledalce šibkejše plati serije ne bo (preveč) zmotile. Hkrati pa serija služi kot dokaz, da je tudi v Sloveniji moč ustvariti enako gledljiv kot tudi kakovosten žanrski izdelek.

Prvo sezono nadaljevanke Pošast za železno zaveso si je moč ogledati v celoti preko spletnega arhiva RTV Slovenija.

Ocena: 4/5