Recenzija: Ne govori zla

»Uspešna nadgradnja danskega šokerja.”

Ali se zdi smiselno, da smo komaj dve leti po izidu zloglasnega danskega šokerja Ne govori zla, deležni hollywoodske predelave z zvezdniško zasedbo in za zahodni trg prilagojeno vsebinsko čistunskostjo? Večina ljudi bi rekla odločno “ne”, toda v primeru omenjene psihološke grozljivke se ideja o remaku ne zdi napačna, še posebej zato, ker ima izvirnik cel kup nelogičnosti, nerazrešenih situacij in naravnost absurdnih preobratov, ki bi v predelavi lahko bili bolje razrešeni.

Originalni film, ki ga je režiral Christian Tadruf, ni bil slab izdelek; ponašal se je z odličnimi igralskimi predstavami, napeto prvo polovico in pikrim družbenim komentarjem o pasivnosti in zdolgočasenosti privilegiranega srednjega družbenega sloja, vendar je pri svojem zanašanju na absurd zašel v pretiravanje, kar je tragično zgodbo (in film se močno trudi, da bi gledalca dogajanje streslo do kosti) spremenilo v patetično burlesko, še posebej po zaslugi kronično zabitih likov, ki so spominjali na karikature iz risank.

Ameriška predelava v režiji Jamesa Watkinsa ohranja izvirni zaplet; ameriška družina se odzove povabilu na odročno kmetijo britanskega para Paddyja in Ciare, ki ga je spoznala med počitnicami v Italiji. Takoj po prihodu postane jasno, da bo druženje minilo v napetem vzdušju, še posebej, ko Paddy (odlični James McAvoy) arogantno preizkuša potrpljenje svojih gostov, medtem ko za stenami kmetije čuva grozljivo skrivnost.

Ne govori zla je eden redkih primerov, kjer predelava v enaki meri zaostaja za izvirnikom kot ga tudi konkretno izboljša. Močan napredek je opazen že pri predstavitvi in razvoju likov, ki se obnašajo kot resnični ljudje in ne zgolj kot enodimenzionalne karikature, kar jih dela bolj zanimive in poglobljene. Tu gre velika zasluga tudi odlični igralski zasebi osrednje četverice, ki blesti v vsakem prizoru; od pričakovano fenomenalnega McAvoyja, pasivno agresivnega Scoota McNairyja, samozavestne Mackenzie Davis ter zadržano sociopatske Aisling Franciosi. Njihova konfliktna kemija uspe držati film nad povprečjem tudi v šibkejših trenutkih kot je razvlečenost zadnje tretjine in občasno zatekanje k žanrskim klišejem.

A verjetno največja težava, ki si jo film privošči, je njegovo distanciranje od pikrega satiričnega sporočila izvirnika, ki je navkljub pretiravanju s seboj neslo močan komentar o kompleksih in zrahljanih egih zdolgočasenih predstavnikov srednjega sloja. Watkinsa to ne zanima preveč in celoten film zapakira v bolj konvencionalen in predvidljiv triler o preživetju, ki je v primerjavi z izvirnikom sicer manj frustrirajoč in naporen. Film se hkrati (in pričakovano) odpove brutalnemu koncu danskega originala in zgodbo sklene z bolj klasično herojsko zasnovo, kjer dobro premaga zlo.

Ne govori zla je navkljub vsebinski predvidljivosti in ziheraškemu pristopu povsem kompetenten, odlično odigran in z močnim suspenzom nabit triler, ki daje dogajanju bistveno več čustvene globine in gledalca ne frustrira s kopičenjem neumnosti, s katerimi nas je bombardiral izvirnik.

Film Ne govori zla si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 4/5