Recenzija: Hamnet
»Shakespeare bi bil ponosen«
Hamnet je najnovejši film oskarjevke Chloé Zhao, posnet po istoimenskem romanu Maggie O’Farrell. Na velikem platnu oživi tragično zgodbo družine Williama Shakespeara ter njihovega spopadanja z nepredstavljivo izgubo. To je film o ljubezni in materinstvu, o bolečini, žalovanju in umetniškem navdihu. Če velja Hamlet za eno največjih tragedij vseh časov, nam Hamnet razkrije, iz kakšnih osebnih ran naj bi se porodila ta večna drama.
Shakespearjeva dela so filmske ustvarjalce privlačila že stoletja, a Zhao se tokrat ne loteva nove interpretacije Hamleta, temveč čustvene zgodbe, ki naj bi bila njegov navdih. Po oskarjevskem uspehu filma Nomadland in manj posrečeni superjunaški epizodi v obliki filma Marveli se režiserka vrača k intimnejši pripovedi, kjer zares zasije. Rezultat je pretresljiva družinska drama, posneta z izjemno občutljivostjo.
V ospredju filma je Jessie Buckley, ki skozi lik Agnes, Shakespearovo ženo, ponudi predstavo kariere. Z minimalnimi izrazi in skrbno odmerjenimi emocijami nosi film od prvega do zadnjega kadra. Njena igra je strta, jezna, ljubeča in povsem iskrena. Gledalec čuti vse, kar čuti ona.
Paul Mescal v vlogi mladega Williama prav tako navduši. Zadnja leta se uveljavlja kot eden najbolj prepričljivih igralcev svoje generacije, Hamnet pa to zgolj potrdi. Njegov Shakespeare ni oddaljena literarna ikona, temveč ranljiv človek, ki ga tragedija preoblikuje in potisne v ustvarjanje ene največjih dram v zgodovini.
Zhao nas s pomočjo odlične scenografije in kostumografije povsem preseli v 16. stoletje angleškega podeželja. Direktor fotografije Łukasz Żal poskrbi za dih jemajoče kadre gozdov, domačij in skritih kotičkov, v katerih se odvija družinska tragedija. Max Richter s svojo glasbeno podlago doda čustveno globino, ki v sklepnem prizoru doseže polno moč.
Scenarij učinkovito ujame bistvo romana. Hamnet ni film za občutljive. Čeprav lahko tragedijo slutimo že vnaprej, njena izvedba na platnu zadene z vso težo. Zhao si vzame čas, da nas čustveno pripravi na neizogibno, in prav v tej potrpežljivosti se skriva moč filma.
Tudi stranske vloge so odlično odigrane. Emily Watson in Joe Alwyn dostavita premišljene, umirjene interpretacije, otroški igralci pa presenetijo s pristnostjo. Montaža je večinoma odlično tempirana pri čemer film lepo teče, a se zna ustaviti tam, kjer moramo z liki sedeti v bolečini.
Zaključni prizor, uprizoritev Hamleta v Londonu, bi znale razdeliti gledalce. Nekaterim bo pomenil popolno čustveno katarzo, drugim malenkost predolg epilog. Osebno menim, da bi ga lahko rahlo skrajšali, a ljubitelji gledališča bodo najbrž cenili celotno izvedbo.
Hamnet ni film ob katerem bi brskali po telefonu. Gre za delo, ki zahteva popolno zbranost in jo tudi poplača. Ni potrebno predhodno poznavanje Shakespeareja ali Hamleta, saj zgodba deluje sama po sebi, univerzalno in brezčasno.
Med najboljšimi filmi leta 2025 zaseda Hamnet prav posebno mesto. Izjemno uspe združiti skoraj pol tisočletja staro zgodbo z današnjo emocionalno resničnostjo. Ne dvomimo, da bo marsikoga spravil do solz, Jessie Buckley pa si brez sramu lahko obeta nominacije in nagrade, vključno z oskarjem.
Film je trenutno na ogled na festivalu Liffe, v začetku decembra pa prihaja tudi v redno distribucijo. Toplo priporočamo, zlasti ljubiteljem intimnih britanskih dram.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Izjemna Jessie Buckley
- Odličen Paul Mescal
- Prepričljiva režija in scenarij
- Brezhibna scenografija in kostumografija
- Čustvena glasbena podlaga
MINUSI
- Rahlo razvlečen zaključek
Viri slik: The Guardian, ScreenRant, Mashable, Vanyland,
