Recenzija: Women Talking
“Dialoška moralna drama o ženskah, ki se odločajo med bojem in predajo.”
- Vid Šteh
- 28 februarja, 2023
- 17:00
Oskarji v skladu z aktualno družbeno klimo, ki jo med drugim narekuje tudi gibanje #jaztudi, vsako leto med favorite za najboljši film vrinejo tudi film, ki se ponaša z bolj pro-feministično držo in obravnava problematike, ki se dotikajo pogosto podcenjujočega in ponižujočega položaja žensk v strogo patriarhalnem okolju. Nekoliko presenetljivo je akademija letos prezrla novinarsko dramo Ona ve, ki spregovori o razkritju afere, ki je tlakovala pot omenjenemu gibanju, je pa čast zastopanja feminističnih barv pripadla dialoški drami Women Talking.
Režijski prvenec kanadske igralke Sarah Polley, posnet po istoimenskem romanu pisateljice Miriam Toews, temelji na šokantnih resničnih dogodkih, ki so se pripetili v ultra konzervativni koloniji Manitoba v Boliviji; med letoma 2005 in 2009 so moški člani omamili in posilili več kot 100 ženskih članic, najstarejša med njimi je bila stara 65 let, najmlajša pa komaj tri. Film je prav tako postavljen v neimenovano kolonijo, kjer se zdi, da se je čas že zdavnaj ustavil, osredotoča pa se na ženske članice, ki morajo v slabih dveh dneh sprejeti usodno odločitev.
Kot je razvidno, se film ne osredotoča toliko na sama posilstva, ampak na absurdne dogodke, ki so sledili razkritjem zločinov; moški pripadniki kolonije se namreč odpravijo v mesto, da bi pokrili varščino za posiljevalce, medtem ko je zlorabljenim ženskam zabičano, da morajo ob vrnitvi v kolonijo storilcem odpustiti za storjena posilstva. Med čakanjem se ženske zapletejo v dialoško vojno in izbirajo med tremi odločitvami; sprejeti voljo moških, se jim upreti ali zapustiti kolonijo.
Ena od odlik filma na vsebinski ravni, je ta, da ne pristaja na preproste rešitve zastavljenega konflikta in želi predstaviti tako prednosti kot slabosti vsake njihove odločitve. Bolj naiven film bi nemudoma nakazal, da je pobeg iz kolonije idealna rešitev, toda Polleyjeva uspe izpostaviti pogosto spregledano plat svobode; da ta prinaša tudi odgovornost in neodvisnost, kar pa je za ženske, ki so bile celo življenje vzgojene v sprevrženem prepričanju, da brez moških niso sposobne funkcionirati, vse prej kot enostavna naloga.
Ta vsebinska kompleknost in moralna sivina, s katero film operira, daje zgodbi bistveno več teže in poglobljenosti, ki jo v vsebinsko podobnih filmih močno pogrešamo. Film se lahko pohvali tudi z odličnim igralskim ansamblom, kjer najbolj blestijo Rooney Mara, Jessie Buckley in še posebej “edini” moški Ben Whishaw kot učitelj v koloniji, ki je razklan med sledenjem strogim pravilom in nudenji pomoči prizadetim ženskam. Film odlikuje tudi vzdušna fotografija s spranimi barvami, ki samo še bolj okrepijo temačno in zadušljivo ozračje, v katerem so glavne junakinje prisiljene živeti.
Ker gre za igralkin prvi režijski poskus, bo ta seveda s seboj povlekel tudi nekaj začetniških napak. Te so najbolj izrazite v občasno nekoliko preveč pedagoško zasnovanih dialogih, ki nas poučujejo o pomembnosti osrednje dileme glavnih junakinj, četudi bi vsak gledalec uspel izluščiti njeno bistvo brez nepotrebnega razlaganja. Nekatere gledalce bo zmotila tudi rahlo okorna prva polovica filma, ko na več mestih ni povsem jasno, v katero smer želi zgodba kreniti, prav tako pa se zdi, da so nekatere članice igralskega ansambla premalo v ospredju (npr. Frances McDormand je v filmu prisotna za zgolj nekaj minut, zato tudi njen lik ne pride toliko do izraza).
Če je Women Talking vreden oskarjevskega nominacije za najboljši film, je stvar debate. V okviru žanra filmov s feministično tematiko se je lansko leto nedvomno našlo boljše predstavnike (že omenjena Ona ve), toda navkljub temu je režijski prvenec igralke Sarah Polley vreden ogleda že zaradi odličnega igralskega ansambla, pristnega vzdušja ter pretresljivega družbenega komentarja, ki je preveč glasno, da bi ga lahko preslišali.
Film si je moč ogledati na različnih kanalih za pretočne vsebine, priporočamo pa ga ljubiteljem psiholoških dram s feminističnim pridihom.
Ocena: 4/5
PLUSI
- Odlične igralske predstave
- Vzdušna scenografija in fotografija
- Povečini subtilno obravnavanje družbeno relavantnih tematik
MINUSI
- Občasno preveč pridigarski dialogi
- Prva polovica filma zna biti naporna