Najboljši filmi leta 2021
Filmsko leto 2021 je uradno končano. Nekateri filmi so v Sloveniji v redno distribucijo prišli šele v januarju 2022, zato smo počakali z uradno razglasitvijo najboljših filmov, dokler si ne ogledamo vseh. Zdaj smo to storili in izbrali nam najljubše filme leta 2021, ki bi si jih po našem mnenju moral ogledati prav vsak filmski navdušenec.
Leto 2021 je postreglo z nekaterimi fenomenalnimi filmi in se bo v zgodovino zapisalo z zlatimi črkami. Priča smo bili nekaterim mojstrovinam in skritim draguljem, o katerih smo lahko le sanjali. V ekipi Filmologije se trudimo naše bralce in bralke sproti obveščati o filmski ponudbi in poudariti najboljše, kar premorejo filmska platna.
Najboljši filmi leta 2021 po našem mnenju so:
Dune: peščeni planet
Dune: peščeni planet je znanstvenofantastična klasika, ki temelji na istoimenskem romanu Franka Herberta. Eden najbolj pričakovanih filmov zadnjih let, je več kot upravičil pričakovanja ter postavil temelje za globalno dominacijo v svojem žanru. Film je ekstremno ambiciozen, a izveden perfektno.
Filma ne moremo prehvaliti, saj je eden večjih dosežkov filmske industrije zadnjih nekaj let. Pozicioniral se je kot naslednja velika franšiza in je novodobni ekvivalent Vojne zvezd oz. Gospodarja prstanov.
Film bi priporočali vsem, saj je mojstrovina neverjetnih razsežnosti, ki vas bo pustila odprtih ust in predstavila popolnoma nov svet. Je definicija eskapizma, saj se boste za dve uri in pol popolnoma odklopili od realnosti in odšli na nepozabno popotovanje v vročo puščavo Arrakis.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
Sladičeva pica
Sladičeva pica oz. Licorice Pizza je najnovejši film izvrstnega ameriškega režiserja Paula Thomasa Andersona. Kako se je odrezal? Ponovno vrhunsko. Tako kritiki kot tudi oboževalci o njem nimajo nič večjega za pripomniti in film bo zagotovo med nominiranci za najboljši film na oskarjih.
Prva stvar, ki jo vsak gledalec odnese iz kinodvorane, je odlična izbira glasbe. To uspeva Andersonu v vseh nostalgičnih potovanjih in tudi tukaj ne razočara z izjemnimi glasbenimi prehodi ali splošno ustreznostjo glasbe v ozadju.
Veliko besed nad izjemnimi kadri, barvami in okoljem, ki ga je zgradil režiser Paul Thomas Anderson ni potrebno izgubljati, saj je resnično čarovnik potovanja nazaj v čas. Z vsemi omenjenimi elementi jih tako dobro poustvari, da se počutimo, kot da smo se začasno prestavili v njegov poljubni, vendar zelo resničen svet. Produkcijsko, če opazujemo ozadje, lahko vidimo, da je vse urejeno do najmanjšega detajla.
Sladičevo pico bi priporočali absolutno vsem, saj se v filmu lahko hitro najdete s pomočjo kakšnega igralca, glasbe, ozadja filma ali česarkoli drugega. V njem je toliko neskončnih možnosti za zabavo, če se mu le stoodstotno prepustite. Film bo prav tako v igri za nagrado za najboljši film na oskarjih in lahko svoj seznam nominirancev, ki ste si jih ogledali takoj povečate.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
Najbolj grozen človek na svetu
Najbolj grozen človek na svetu oz. The Worst Person in the World je izvrstna norveška romantična komedija/drama, ki smo si jo imeli čast ogledati v okviru festivala Liffe. Film s prvim kadrom pokaže, da za njim stoji vrhunski filmski ustvarjalec in odpravimo se v svet mlade Julie, ki jo briljantno upodobi Renate Reinsve.
Film se dotika številnih tematik. Vidimo mlado 30-letno žensko, ki se išče kot oseba na številnih področjih. Njen mnogo starejši in uspešen partner bi moral biti moški njenega življenja, vendar temu ni čisto tako. Tudi na področju kariere skače iz izziva v izziv ter se nikakor ne more odločiti, kaj bi resnično rada delala. Da ne omenjamo njene družine…
Joachim Trier izvrstno prikaže težave mladih odraslih v svetu, ki postaja preveč politično korekten in v katerem veljajo vnaprej dogovorjene družbene norme, ne glede na njihovo smiselnost. Julie se trudi v tem kaosu najti svoj prostor pod soncem in obenem ostati srečna. Do črke natančen opis življenja številnih mladih.
Režija, zgodba, glasba in igranje si zaslužijo najvišjo možno oceno. Film je tudi zelo provokativen in ima pod površjem izredno močno družbenokritično noto. Renate Reinsve je v Cannesu na filmskem festivalu prejela zelo prestižno nagrado za najboljšo igralko, film pa bo na prihajajočih oskarjih tekmoval v kategoriji najboljšega mednarodnega filma. Mi bomo vsekakor držali pesti, da kipec potuje na Norveško.
Prasica, slabšalni izraz za žensko
Prasica je slovenski film, ki žanje uspehe in podira stereotipe. Tega ne dosega zgolj s provokativnim naslovom, temveč tudi s svežo in udarno družbenokritično zgodbo, vrhunsko izvedenim scenarijem, izvrstno igro celotne igralske zasedbe ter aktualnim sporočilom, ki se bo vsakega gledalca garantirano zelo dotaknilo. Prav zato ta najnovejši slovenski filmski izdelek s svojo izvirnostjo in izjemno izvedbo lastnoročno podira vse stereotipe slovenskega filma ter znova odpira vedno pozabljena, a vedno bolj aktualna družbena vprašanja.
Dogajanje v filmu je izredno hitro, dinamično, barvito in zanimivo. Skupaj z odličnimi podpornimi liki daje celotnemu filmu izredno natančno replikacijo realnega stanja današnje mladine in drugih večnih upornikov. Lastnosti likov tako včasih mejijo že na resnično življenje, zato nikakor ne bodite začudeni, če boste na trenutke v filmu spoznali sebe ali kakšne svoje znance.
Zaradi svoje celotne brutalne realnosti, film na trenutke izpade celo bolj smešen kot marsikatera komedija. To daje filmu še dodatno svežino in globino, uporabljen humor pa je realen, človeški in pristen, zato je zagotovo zanimivo, kako film ob vseh teh elementih resnično deluje in funkcionira.
Ogled filma je bil tako zares enkratna unikatna izkušnja, ki je zaradi svoje družbene kritičnosti prišel v absolutno pravem času. Priporočamo ga prav vsem.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
Poslednji dvoboj
Poslednji dvoboj je že z najavo postavil izjemno visoka pričakovanja, napovednik pa je ta pričakovanja samo še povišal. Film je ta pričakovanja po ogledu dosegel in presegel in dostavil še mnogo več, kot bi si lahko sploh predstavljali. V prenesenem pomenu predstavi aktualno družbeno kritiko, poleg tega pa dostavi še učno uro vsem filmarjem ter filmsko poslastico vsem filmskim navdušencem. Gre res za presežek v vseh možnih pogledih.
Zgodba se tokrat vrača nazaj v srednji vek, v srce Francije. Že takoj po prvem prizoru je jasno, da bo šlo za izjemno mojstrovino, polno čustvenega naboja. Slika je temačna, glasba je groba, liki so robustni in srednjeveški, zgodba pa resnična in pomenljiva. Dogajanje je pestro in zanimivo, preseneti pa pripovedni koncept po zgledu Akire Kurasawe iz Rashomona.
Film priporočamo prav vsem, saj je sporočilo jasno in takšno, kot ga svet trenutno zares potrebuje. Iz tega razloga upamo, da ga bo množica prepoznala in videla film s kritičnimi očmi in ne zgolj kot še en zgodovinski film. Pa vendar, tudi če ga gledamo zgolj tako, dobimo popolno zgodovinsko dramo.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
Annette
Annette je film francoskega režiserja Leosa Caraxa, ki je doživel svojo premiero na letošnjem francoskem filmskem festivalu v Cannesu. Vsi smo po ogledu bizarnega filma takoj začeli govoriti o njem, a mnenja so bila razdeljena. Oboževalci filma so si na premieri najbolj zapomnili Adama Driverja, saj si je prižgal cigareto med tem, ko je užival v stoječih ovacijah po ogledu filma.
Driver v filmu sijajno odigra lik Henryja McHenryja, ki je provokativen stand-up komik s popolno svobodo na odru. Njegova druga polovica je nadarjena Marion Cotilard, ki igra Anne – svetovno znano operno pevko. Film se začne z zelo hitrim tempom in nam takoj po uvodni točki prikaže, kaj lahko pričakujemo od njega.
Do spremembe v filmu pride, ko se jima rodi skrivnostna deklica Annette. Film je bil označen za eksperimentalni muzikal, saj v njem lahko zasledimo več različnih elementov muzikala kot tudi opere ter različnega poigravanja s filmskimi elementi. Režiser Leos Carax odvrže celotno strukturo in drastično spreminja tempo. Praktično sam piše svoja pravila filma
Annette zagotovo ne bo za vsakega in je film, ki si zasluži ogled na velikem platnu z odličnim ozvočenjem. Vsekakor bi ogled priporočali ne glede na to, ali ste oboževalec muzikalov, saj boste doživeli edinstveno izkušnjo. Če bo pozitivna ali negativna, pa je drugo vprašanje, na katero si boste morali odgovoriti sami.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
C’mon C’mon
C’mon C’mon je odlična drama ameriškega režiserja Mika Millsa. Govori o radijskem novinarju, ki se ponudi, da bo začasno pazil svojega nečaka. V glavnih vlogah blestita Joaquin Phoenix in Woody Norman, z eno najboljših otroških predstav v zadnjih nekaj letih. Preprosta, a perfektno povedana zgodba, ki s pridihom črno-belega načina prikaza še dodatno stopi v ospredje.
Film vrhunsko prepleta dejansko zgodbo in radijske intervjuje otrok o smislu in pomenu življenja. Vse skupaj deluje zelo meta in daje dodatno težo zgodbi, ki se odvija pred našimi očmi. Stric pri skrbi za nečaka doživi vse, kar življenje ponuja: radost, srečo, veselje, frustracijo, nerazumevanje, ljubezen in katarzo. Mladi Norman brez težav stoji nasproti Phoenixu, ki velja za enega najboljših igralcev na svetu, kar je vredno vseh pohval.
Režija in zgodba Millsa sta zelo minimalistični, a prikazani zelo učinkovito. Tudi glasbena izbira je zelo skrbna in ne prevladuje, temveč se vključi v pravih trenutkih za dodatno emocionalno težo prizorov. Prepričani smo, da je film primeren za prav vsakega in številni boste ob njem potočili tudi kakšno solzo. Upamo pa tudi, da se boste nad besedami mladih intervjuvancev zamislili in izboljšali kvaliteto svojega življenja. Vedno je namreč lahko bolje. Če ne za nas, pa za koga drugega.
Judas and the Black Messiah
Judas and the Black Messiah je čudovit film, ki odlično kritično obravnava aktualno problematiko. Poudarek je na delovanju ameriške politike in rasističnih predsodkih proti temnopoltim.
Fred Hampton (Daniel Kaluuya) je ime, za katerega mnogi najbrž prvič slišijo. Gre za zelo pomembnega posameznika v ameriški kulturi. Film predstavlja zgodbo vodje skupnosti Črnih Panterjev v poznih 1960-ih
Film spremljamo iz dveh zornih kotov obeh protagonistov, ki gledalcu zmeraj postavljata nova vprašanja. William O’Neil (Lakeith Stanfield) se kot vohun FBI pridruži skupnosti Črnim Panterjem. Tako smo nenehno v konfliktu, zakaj se William gibanju ne odloči pomagati in ali ga bo le-to razkrinkalo. Na drugi strani ima FBI eno nalogo, in sicer, da Hamptona zaustavi. Slednji se med aktivisti hitro povzpenja na vrh lestvice priljubljenosti.
Rasizem je globalno še vedno en izmed največjih problemov. V Ameriki je to ŠE večji problem. Spomnimo se Georgea Floyda in gibanja Black Lives Matter, ki se je začelo že leta 2013. To je kar 52 let po smrti Freda Hamptona in zaenkrat se prav veliko stvari ni spremenilo. Film tukaj nosi pomembno sporočilo, ki se medijem še vedno ne zdi dovolj pomembno, da bi povzdignili v mainstream, kar bi prineslo oprijemljive spremembe. Priporočali bi ga prav vsem.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.
Spider-Man: Ni poti domov
Spider-Man: Ni poti domov je tretji in predvidoma zadnji del že tretje trilogije gigantske franšize priljubljenega superjunaka Spider-Mana. Pričakovanja za film so bila velika, saj je na spletu krožilo nešteto teorij o tem, kaj se bo zgodilo. Še več debate je povzročil napovednik, ki je podrl rekord gledanosti, in pričakovanja za film so zrasla preko vseh meja. Ali jih je Hollandov Spider-Man vseeno uspel izpolniti? Odgovor na to je – da.
Ni poti domov govori o spopadanju Petra Parkerja s svetovno prepoznavnostjo in vsem kar s tem pride. Film z megalomanskim proračunom s pomočjo nostalgije poskuša v zgodbi poiskati zlato sredino in absolutno ne razočara.
V filmu je tudi kar precej čustvenih dogodkov, tako da vam lahko zagotovimo, da boste ob ogledu občutili prav vse možne emocije. To je dober pokazatelj njegove odličnosti in razlog, zakaj si ga morate obvezno ogledati, še posebej, če ste veliki navdušenec nad filmi o superjunakih ali specifično Spider-Mana.
Celotno recenzijo najdete TUKAJ.