Recenzija: Sladičeva pica
»Igra mačke in miši v nostalgičnih 70-tih«
-
- 11 januarja, 2022
- 3:59 pop
Sladičeva pica oz. Licorice Pizza je najnovejši film izvrstnega ameriškega režiserja Paula Thomasa Andersona. Velikokrat ga vidimo v paru z (mogoče najboljšim igralcem vseh časov) Danielom Day Lewisom. Njegov zadnji projekt, Fantomska nit, je bil med kritiki zelo priljubljen in je prinesel neko svežino iz starih časov. Kako pa se je odrezal najnovejši projekt, ki naj bi poskusil kombinirati najboljše stvari iz njegovih prejšnjih uspešnic? Ponovno vrhunsko. Tako kritiki kot tudi oboževalci o njem nimajo nič večjega za pripomniti in film bo zagotovo med nominiranci za najboljši film na oskarjih.
V filmu Sladičeva pica spremljamo dva glavna lika: Garya Valentina (Cooper Hoffman) in Alano Kane (Alana Haim), ki skupaj odraščata, se iščeta in raziskujeta svojo ljubezen v San Fernando Valleyju leta 1973. Najboljši in najkrajši opis bi bil, da gre za igro mačke in miši, vendar za razliko od Toma in Jerryja se vlogi med Garyjem in Alano nenehno izmenjujeta. Enkrat on lovi njo, drugič ona njega. Na določeni točki se gledalec že zamisli, a je sploh smisel v tem, vendar se vsi dogodki v filmu, kjer je prikazan tek na koncu, povežejo in zgodbo idealno končajo.
Absolutno velja poudariti igralske sposobnosti Cooperja Hoffmana, sina preminulega legendarnega igralca Philipa Seymourja Hoffmana. Je še zelo mlad in vizualno podoben očetu, a ima v svojem filmskem prvencu dovolj karizme, tako da ga lahko tudi brez predhodnih izkušenj brez težav umestimo v glavno vlogo. Alana Haim je bila popolna izbira v vseh vidikih, da stoji nasproti Hoffmanu oziroma on njej. Tako obrazi, ki jih svet še ni videl na velikem platnu res prijetno presenetijo in prikažejo vrhunsko predstavo. V napovedniku lahko opazite tudi nekaj prizorov z Bradleyjem Cooperjem, ki se sicer prikaže v filmu, a ima res omejeno vlogo, zato si ne postavljajte previsokih pričakovanj. Enako velja za Seana Penna, ki prav tako sodi v koš velikih imen, a se v filmu prikaže v res minorni vlogi.
Igralce bi lahko naštevali ves dan, saj jih je res veliko, vkjučno s celotno družino Haim, in prav vsi so v filmu odlično izpolnili svojo nalogo, a treba je poudariti zanimiv smisel za humor Andersona. To je bilo vidno predvsem pri Johnu Michaelu Higginsu, ki je za svojo japonsko restavracijo sodeloval s PR agencijo družine Valentine. Za mnoge mogoče tako nenavadno, da jih prizor ne nasmeji, a moramo priznati, da je nepredvidljivost teh scen prinesla dodaten komični element. V isti koš lahko dodamo znanega ameriškega producenta Jona Petersa (Bradley Cooper), ki je bil kljub videzu zelo zastrašujoč. Slavna filmska zvezda Jack Holden (Sean Penn) je govoril veliko nesmiselnih stavkov dokler nismo ugotovili, da omenja svoje filme in dialog iz njih. Toliko različnih elementov v filmu, kjer lahko izluščimo vsaj enega, ki se mu od srca nasmejimo, če ne celo vsem.
Prva stvar, ki jo vsak gledalec odnese iz kinodvorane, je odlična izbira glasbe. To uspeva Andersonu v vseh nostalgičnih potovanjih in tudi tukaj ne razočara z izjemnimi glasbenimi prehodi ali splošno ustreznostjo glasbe v ozadju. Najbolj od vseh mi je ostal v spominu The Doors prehod, saj je bil celoten prizor popoln. Glavna igralca sta takoj, ko je radijski napovedovalec zaigral glasbo, začela teči proti pisarni in vse se je poklopilo. Treba je omeniti tudi uporabo druge glasbe, saj se v filmu vrstijo vrhunski izvajalci, kot so Paul McCartney in Wings, Chuck Berry, Sonny & Cher, Nina Simone, David Bowie in mnogi drugi.
Veliko besed nad izjemnimi kadri, barvami in okoljem, ki ga je zgradil režiser Paul Thomas Anderson ni potrebno izgubljati, saj je resnično čarovnik potovanja nazaj v čas. Z vsemi omenjenimi elementi jih tako dobro poustvari, da se počutimo, kot da smo se začasno prestavili v njegov poljubni, vendar zelo resničen svet. Produkcijsko, če opazujemo ozadje, lahko vidimo, da je vse urejeno do najmanjšega detajla. Za mnoge mogoče ne največji presežek, kar se tiče režiranja, vendar brez njegovih idej ne bi morali poustvariti 70-tih na tako magičen način, kot jim je to uspelo sedaj.
V celotni zgodbi lahko mogoče vidimo podobnosti s filmom Once Upon A Time in Hollywood, saj se začasno transportiramo v preteklost in spoznavamo svet v letu 1973, a verjamem, da gre za nadgradnjo. Poleg vsega omenjenega je tukaj v ospredju še romantična zgodba med glavnima likoma. Amerika v tistem času je odlično predstavljena predvsem iz vidika družbenih težav. To je povezano tudi z glavno zgodbo filma, saj se Alana, ki je stara 25, druži s 15 letniki in se ob tem sprašuje zakaj. Odnos med njo in Garyjem je edinstven, saj se z njim počuti še bolj zmedeno, hkrati pa živo. Ne more se odločiti, ali je šarmanten ali smešen, obenem pa se v njenem življenju ne dogaja nič takega, kar bi bilo bolj zanimivo. Gary na drugi strani Alano dojema kot izziv, saj ga njena nedosegljivost in odraslost dodatno motivira, da se še bolj trudi in jo poskusi osvojiti. Gary lov za Alano obožuje, saj ve, da ima tisti odstotek možnosti, da jo vseeno uspešno osvoji. Film tako edino kritiko dobiva v tem, da nima natančno definirane zgodbe, a tudi to, če bolj podrobno pogledamo, lahko brez skrbi ovržemo.
Sladičevo pico bi priporočali absolutno vsem, saj se v filmu lahko hitro najdete s pomočjo kakšnega igralca, glasbe, ozadja filma ali česarkoli drugega. V njem je toliko neskončnih možnosti za zabavo, če se mu le stoodstotno prepustite. Film bo prav tako v igri za nagrado za najboljši film na oskarjih in lahko svoj seznam nominirancev, ki ste si jih ogledali takoj povečate. Možnost ogleda imate trenutno pri večini večjih kinematografov, zato pohitite.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Predstava vseh pomembnejših igralcev
- Nostalgična atmosfera 70-tih
- Izjemni glasbeni prehodi in ustreznost glasbe
- ‘The thrill of the chase’
