Recenzija: Judas and the Black Messiah
»Pomembna zgodba za vse generacije.«
-
- 30 marca, 2021
- 12:29 pop
Judas and the Black Messiah je čudovit film, ki odlično kritično obravnava aktualno problematiko. Poudarek je na delovanju ameriške politike in rasističnih predsodkih proti temnopoltim.
Fred Hampton (Daniel Kaluuya) je ime, za katerega mnogi najbrž prvič slišijo. Gre za zelo pomembnega posameznika v ameriški kulturi. Film predstavlja zgodbo vodje skupnosti Črnih Panterjev v poznih 1960ih. Hampton se je v svojem delovanju najbolj zgledoval po dveh izredno znanih politikih in aktivistih, Martinu Lutheru Kingu Jr. ter Malcolmu Xu.
Režiser filma Shaka King ima izkušnje zgolj v televizijskih projektih, zato je to zanj prvi večji filmski projekt. Zgodbo je začel razvijati že leta 2016 in ga po posvetu z družino Freda Hamptona letos uprizoril za velika platna. Mother Akua (Deborah Johnson) in Fred Hampton Jr. (Hamptonov sin) sta aktivno sodelovala pri ustvarjanju filma. Sestala sta se s Kingom in igralci, kjer so vsi kandidati morali razkriti, zakaj si želijo biti del te zgodbe. Šele nato je bila sprejeta dokončna odločitev komu katera vloga.
Film spremljamo iz dveh zornih kotov obeh protagonistov, ki gledalcu zmeraj postavljata nova vprašanja. William O’Neil (Lakeith Stanfield) se kot vohun FBI pridruži skupnosti Črnim Panterjem. Tako smo nenehno v konfliktu, zakaj se William gibanju ne odloči pomagati in ali ga bo le-to razkrinkalo. Na drugi strani ima FBI eno nalogo, in sicer, da zaustavi Freda Hamptona. Slednji se med aktivisti hitro povzpenja na vrh lestvice priljubljenosti. Film od začetka do konca uspe ohraniti hiter tempo in zanimivo dogajanje, ki gledalcu ne pusti dihati. V vsaki sceni je prisoten občutek, da bodo Hamptona vsak trenutek zašili .
King ni preveč napihoval zgodbe in je spremenil le peščico zadev. Režiser je posvetil veliko časa raziskavi za film. Med drugim je kupil tudi knjigo ‘The Badge They Are Trying to Bury’ za 800 $, da bi pridobil čim več informacij o O’Neillovi zgodbi. King je dejal, da so ga navdušili filmi, kot so: The Departed, The Friends of Eddie Coyle, Dog Day Afternoon, Prince of the City in dokumentarni film When We Were Kings.
Judas and the Black Messiah je prejel 6 nominacij za oskarje in Daniel Kaluuya je favorit za kipec v kategoriji igralca v stranski vlogi. Film je tako kvaliteten, da bi moral biti med favoriti za najboljši film na oskarjih, a se zdi, da nekako ni zajel tega vala. V njem namreč lahko najdemo prvovrstno zgodbo, z izjemnimi vizualnimi elementi in pomembnim sporočilom, ter vrhunske igralske predstave.
Film ima velik potencial, a se mu mediji žal letos niso dovolj posvetili.
Rasizem je globalno še vedno en izmed največjih problemov. V Ameriki je to ŠE večji problem, ki mu prejšnji predsednik Donald Trump ni posvetil veliko pozornosti. Prej obratno. Spomnimo se Georgea Floyda in gibanja Black Lives Matter, ki se je začelo že leta 2013. To je kar 52 let po smrti Freda Hamptona in zaenkrat se prav veliko stvari ni spremenilo. Film tukaj nosi pomembno sporočilo, ki se medijem še vedno ne zdi dovolj pomembno, da bi povzdignili v mainstream, kar bi prineslo oprijemljive spremembe.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlična družbena kritika
- Izredne predstave glavnih likov
- Nenehna napetost
MINUSI
Razlike v starosti glavnih likov in oseb, ki jih uprizarjajo
