Beneški filmski festival 2022: Niti Florence Pugh ni uspelo rešiti Don't Worry Darling
-
- 6 septembra, 2022
- 16:45
Najbolj zasedeni do zdaj smo bili v ponedeljek, ko smo si ogledali kar pet filmov. Od tega sta bila zjutraj na vrsti dva največja naslova tega dneva: The Banshees of Inisherin in Don’t Worry Darling. Nadaljevali smo v kategoriji Orizzonti Extra s filmom Amanda. Tekmovalni program nam je ponudil še The Eternal Daughter in za zaključek dneva uradno premiero filma Love Life.
Preverite še naše druge dneve:
Režiser Martin McDonagh se je odločil, da pripelje nazaj del ekipe iz Morilca na kolektivca (2008) in jim doda sveži kolektiv. Za vse oboževalce filma Morilca na kolektivca je ogled novega filma obvezen, saj je režiser poskrbel, da je bil podoben humor esenca filma. V njem je, iz tehniškega vidika, na platnu prikazal čisto desetko. Ozadje vsakega kadra je videti kot iz sanj in prehodni prizori, ki nas počasi pripeljejo v naslednje dogajanje niso počasni, saj je ta element božanskega ozadja vseskozi prisoten. Prav tako pri njih poskrbi za odlično glasbo in zvok, kjer imamo unikatno irsko glasbo. Dodatno temu, Brendan Gleeson večkrat zaigra na violino, ki je pomemben del filma in zgodbe.
Prva polovica filma je bolj osredotočena na komični del, ki počasi premika zgodbo naprej, nato pa se hitro spreobrne v čustveno dramo s pravim pomenom. Nagovarja več različnih tematik, kot so depresija, osamljenost, prioritete v življenju in zapuščina. Vse to razloži na več različnih načinov in se velikokrat poslužuje dialoga, ki nas nasmeji in se nam s tem vtisne v spomin. Colin Farell je naravnost fantastičen s svojo dostavo dialoga in obrazno mimiko. Včasih uporabi tudi kakšno gestikulacijo, ki je občinstvu hitro narisala nasmešek na obrazu. Ogled filma vam močno priporočamo, a mogoče je najbolje, da imate zraven še angleške podnapise, da se ne izgubite v naglasu.
Sledil je film režiserke in igralke Olivie Wilde, Don’t Worry Darling, ki je eden najbolj vročih filmov zaradi medijske zmešnjave in Harrya Stylesa. Film Bardo je razočaral, a Don’t Worry Darling je uspelo to razočaranje še nadgraditi. V njem lahko vidimo klasično hollywoodsko komercialno produkcijo z že reciklirano zgodbo, številnimi egotripi, slabimi igralskimi vložki in nepravilno izbiro za glavno moško vlogo. Harry Styles žal ni zrel za igralsko kariero iz mnogih razlogov, najbolj pa izstopa njegov prazen izraz na obrazu.
Florence Pugh na drugi strani, na katero se zgodba tudi osredotoča, blesti in je edini razlog za ogled filma. Vsi drugi aspekti filma so režisersko zelo povprečni. Večkrat vidimo ponavljanje in pretiravanje igralcev, ki so na čase prikazani kot karikature. Imeli smo velika pričakovanja za film, ki žal ni prišel niti blizu svojega potenciala, zato upamo, da bo naslednji film Olivie Wilde bolj premišljen. V tem primeru ni izgovorov za tako slab izdelek, saj so enostavno imeli ogromen proračun.
Tretji film dneva je bil Amanda, ki govori o 25-letnem dekletu, ki se še išče v svetu, saj nima veliko prijateljev. Nagovori tematike kot anksioznost, osamljenost, eksistencializem in druge. Vse skupaj učinkovito deluje zaradi zabavnega sarkastičnega dialoga, ki je najboljši del filma. Film je namenjen bolj mladim in verjamem, da se bo marsikdo v njem našel, zato bi ogled vsekakor priporočali.
V četrtem filmu se vračamo k A24 produkciji, saj je režiserka Joanna Hogg prikazala novi film z naslovom The Eternal Daughter. V njej je v glavni in hkrati tudi stranski vlogi Tilda Swinton. Sliši se zelo bizarno, saj se hčerka in mama odpravita na kratko potovanje v hotel, ki ima veliko spominov. V njej hčerka piše scenarij za film o svoji materi in želi od nje pridobiti čim več informacij.
Tempo filma je abnormalno počasen, saj režiserka porabi ogromno minutaže filma, da nam prikaže razpoloženje hotela. S tem sicer uspešno zgradi nekaj misterioznosti, a nas predolgo pusti z vprašanjem »Kaj lahko sploh od filma pričakujemo?«. Sicer se spopada z nekaj zanimivimi tematikami, a ni dovolj, da bi nas osupnil in prepričal v priporočilo za ogled.
Nazadnje smo bili še na uradni premieri filma Love Life režiserja Kôjija Fukade. V njem spremljamo Taeko in moža Jirota, ki s sinom živita mirno življenje. Tragična nesreča spremeni življenje vseh treh in bližnjih. V azijski kulturi smo že navajeni na prelepe filme, ki so tehnično vrhunski. Tudi Love Life temu ni tuj, a nas vseeno malo zmede potek zgodbe in napredovanje.
Na čase gremo zelo počasi, nato smo katapultirani v dogajanje in večkrat nimamo odgovorov na obnašanje likov. Pohvale vreden je prikaz različnih razmerjih, ki je naslikan kar se da resnično, vendar se na koncu filma občinstvo hitro lahko počuti zmedeno. Solidna zgodba, ki pa žal ni na nivoju drugih, ki pokrivajo podobno tematiko.
