Beneški filmski festival 2022: Timothée Chalamet očaral v Bones and All
-
- 3 septembra, 2022
- 20:00
Drugi dan smo začeli že zgodaj zjutraj, kjer smo šli na zgodnji vaporetto, da smo uspeli ujeti jutranjo projekcijo filma Bones and All. Režiser Luca Guadagnino je po hitu Call Me by Your Name (2017) ponovno združil moči s Timotheejem Chalametom. Tokrat je čisto v ospredju Taylor Russel kot Maren, ki se po mnogih kanibalističnih incidentih mora poiskati v normalnem svetu.
Spozna fanta Leeja (Timothee Chalamet), ki ima isto težavo in tako se razvije ljubezen v kateri se zgodijo številni incidenti. Pomemben lik je tudi Sully (Mark Rylance), ki je s svojim igranjem čudaka ne moremo reči nič drugo, kot čista desetka. Vse skupaj poteka zelo dinamično. Podobno napete dogodke smo s strani režiserja že videli dobro prikazane v Suspiriji (2018), zato nas tudi tukaj ne presenečajo. Potek filma je nadvse zanimiv in vrhunec je češnja na vrhu. Uspešno predstavljena zanimiva zasnova je s pomočjo odlične režije prikazala nadpovprečen film, katerega ogled zagotovo priporočamo takoj, ko bo to možno.
Drugi dan smo nadaljevali s triurno komično dramo Alejandra G. Iñárrituja z naslovom Bardo. Izjemnega režiserja poznamo iz številnih filmov, kot so Povratnik (2015), Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti (2014) in Biutiful (2000). Tokrat nam je zelo razvlečeno prikazal mehiškega novinarja in ustvarjalca dokumentarcev, ki se bori z eksistencialno krizo in drugimi težavami. Zgodba je sicer ena velika zmešnjava in v njej v bistvu sam sebe povzdiguje na najvišjo raven. Na koncu filma ne vemo, kaj točno nam je režiser hotel sporočiti, saj je toliko različnih sporočil in točk, kjer bi se lahko film predčasno zaključil, da vse skupaj na koncu deluje zelo zmedeno.
Iz tehnološkega vidika je film pričakovano čista desetka in večkrat lahko čutimo, da so prizori narisani zgolj zaradi tega, da lahko režiser pokaže svoje znanje. Premike kamere in prizore, ki so posneti v enem kosu je božansko gledati. Takoj nas spomni na njegov stil, ki se nam je vtisnil v spomin predvsem iz Birdmana, a vseeno na drugi strani manjka večji pomen. Netflix se je pri financiranju filma očitno odločil, da lahko režiser enostavno počne kaj hoče, kar se vidi v končnem izdelku. To po mojem mnenju ni najboljše. Socialne težave in ideje so prikazane ekstremno in konec nas pusti z veliko vprašanji.
Vsekakor nas je film na določenih točkah osupnil in bo veljal za takega, ki bo zelo delil gledalce. Ali ste na strani tega, da gre za genija ali pa da gledate nesmisel, pa se boste lahko sami odločili, ko prispe v kino 18. novembra ali na Netflix 16. decembra.
Nazadnje smo dan končali s filmom, ki je v tekmovalnem programu z naslovom Monica. Režiser Andrea Pallaoro nam v intimnem filmu, kjer se glavni lik ponovno poveže s svojo mamo, prikaže solidno zgodbo. Večino filma imamo zelo bližnji kader na igralki, ki nam mora svoj čustveni boj pokazati s pomočjo obrazne mimike in različnih gestikulacij. Vseeno je nekoliko predolg, saj se prizori hitro začnejo ponavljati. Dodatno temu pa so še razvlečeni, kot je to v evropskem filmu standardno.
