Recenzija: Springsteen: Reši me od nikoder

»Nepopoln vpogled v ustvarjanje Šefa«

Bruce Springsteen je že desetletja eden najprepoznavnejših glasbenikov na svetu, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo njegov ustvarjalni proces postal filmska zgodba. Po lanskem uspehu Timothéeja Chalameta v vlogi Boba Dylana je tokrat podobno nalogo prevzel Jeremy Allen White, ki se je v vlogo »Šefa« podal z veliko vnemo in spoštovanjem. Čeprav njegova igra prepriča, film kot celota žal ne doseže enake višine, predvsem zaradi povprečnega scenarija, ki ne uspe povsem ujeti duha knjige, po kateri je nastal.

Glasbeni biografski filmi so eden najbolj priljubljenih filmskih žanrov. V večini primerov namreč vidimo zgodbo znanih glasbenikov ob ogledu katere slišimo veliko odlične glasbe. Večina teh filmov je narejenih tako, da vidim celotno zgodbo glasbenika pod drobnogledom: od njegovih začetkov, preboja, slave pa vse do zadnjega diha. Springsteen: Reši me od nikoder ni eden od takšnih filmov.

Že lanski film o Bobu Dylanu je ubral drugo metodo. Prikazal je trenutek v karieri Dylana, ki je bil zanj prelomen in je pomembno vplival na njegovo zapuščino. Springsteen: Reši me od nikoder se poslužuje istega recepta. Osredotoča se na glasbenikovo ustvarjanje albuma Nebraska ter hudo duševno stisko, ki jo je igralec takrat preživljal. S tem si zada težko nalogo prikazati glasbenika v vsej svoji veličini skozi njegove najbolj temačne trenutke, ki pa so obenem tudi eni njegovih najbolj ustvarjalnih.

V glavni vlogi je Jeremy Allen White, ki ga je Bruce Springsteen sam izbral za to vlogo po tem, ko si je ogledal TV serijo The Bear, za katero je White prejel številne nagrade. Za igralca je bil to konkreten izziv, saj se je moral naučiti peti in igrati kitaro. Točno to je tudi storil in v filmu boste slišali njegov glas in ne originalnega Springsteena. White se je popolnoma prelevil v naslovni lik in njegova igralska predstava je z naskokom najboljši del filma.

Za kamero je Scott Cooper, ki je zaslovel prav v tem žanru, ko je leta 2009 posnel film Crazy Heart, ki je Jeffu Bridgesu takrat prinesel oskarja za glavno moško vlogo. Režija ni nič posebnega in ne izstopa v nobenem pogledu. Poanta filma so igralske predstave, ki so zelo solidne. Jeremy Strong kot menedžer Jon Landau je zanesljiv in človeški, prava opora Springsteenu v najtežjih trenutkih. Odessa Young v vlogi Faye Romano doda toplino in melanholijo, medtem ko Stephen Graham kot Springsteenov oče surovo, a iskreno razkriva razpoke v odnosu, ki je močno zaznamoval glasbenikovo ustvarjalnost. Velja omeniti še Paula Walterja Hauserja, ki v vlogi Mikea igra pomembno vlogo pri nastajanju albuma.

Film temelji na knjigi iz leta 2023, vendar scenarij žal ne doseže njenega potenciala. Zgodba je predvidljiva, mestoma klišejska in včasih preveč razlaga, namesto da bi pokazala. Skoki v preteklost so pogosti, a ne vedno dobro umeščeni, zato bolj zmedejo kot poglobijo. Kljub temu film ponuja zanimiv vpogled v Springsteenov ustvarjalni proces, predvsem v to, kako so osebne bolečine oblikovale njegovo glasbo.

Lahko bi rekli, da je film dobra reklama za psihoterapijo. Duševne stiske so dandanes še kako pogoste in jih ne gre jemati z levo roko. Film pokaže, da imajo podobne težave tudi ljudje, ki so na samem vrhuncu in »bi morali biti srečni, ker imajo vse«. Včasih je vse kar potrebujemo zgolj notranji mir. Tega pa dosežemo tako, da ozavestimo svoje težave, jih naslovimo ter naredimo načrt, kako jih bomo premagali.

Springsteen: Reši me od nikoder ni film, ob katerem boste prepevali »Born to Run«, temveč tak, ki vas bo prisilil k razmisleku. Odličen Jeremy Allen White in pristna glasbena atmosfera rešujeta sicer premalo drzno in dramaturško neenotno zgodbo. Kljub pomanjkljivostim gre za solidno biografsko dramo, vredno ogleda, še posebej za ljubitelje Springsteena in tiste, ki jih zanima, kaj se dogaja v ozadju umetniškega genija.

Film je trenutno v rednem sporedu slovenskih kinematografov. Priporočamo ga vse ljubiteljem glasbenih biografij.

Ocena: 3/5