Recenzija: Ena bitka za drugo

»Čas je za veličastno kronanje velikega režiserja«

Pogosto se zgodi, da velike režiserje ob izidu filmov spremljajo zelo visoka pričakovanja. Vsi niso sposobni vedno znova dostaviti izdelkov, ki bi ta pričakovanja dejansko tudi uresničili. Eden redkih filmarjev, ki ne spada v to skupino, saj iz filma v film navdušuje, je Paul Thomas Anderson. S filmom Ena bitka za drugo je ustvaril film, ki mu bo zasluženo prinesel številne nagrade in kritiški konsenz. Ena bitka za drugo je popoln film za današnji čas in delo, ki bo še dolgo ostalo aktualno ter imelo pomembno mesto v zgodovini filma. Akademija se lahko pripravi na kronanje enega najbolj spoštovanih umetnikov zadnjih desetletij.

Ena bitka za drugo se poglobi v usode več likov, ki se na začetku skupaj z gibanjem Francoskih 75 politično borijo proti fašističnemu režimu v Ameriki. V ospredju sta dva najpomembnejša člena skupine ter zaljubljenca Bob (Leonardo DiCaprio) in Perfidia (Teyana Taylor), ki izvedeta številne napade na pisarne politikov, banke in druge lokacije. Perfidia se zaplete s poveljnikom Stevenom Lockjawom (Sean Penn), ki ga na eni izmed misij osramoti, iz tega pa se rodi njegova obsesija in seksualna fasciniranost nad njo.

Zagotovo ob takšni zvezdniški zasedbi pričakujemo odlične igralske predstave, kar je tudi eden najboljših elementov tega filma, ki bo skoraj zagotovo prinesel številne nominacije za oskarje. Leonardo DiCaprio kot Bob nekoliko spominja na lik Ricka Daltona iz filma Bilo je nekoč v Hollywoodu, kjer se skozi svoje nevrotične in komične prizore razvije v nekaj posebnega. Kljub temu dobimo popolnoma unikaten lik, za katerega skozi ves film navijamo. Ikonična je prav kombinacija med Bobom in telefonom, saj so najboljši prizori tisti, ko se Bob pogovarja po telefonu, ga poskuša napolniti ali odkriva funkcije za selfije.

Izjemno delo opravita tudi stranska lika glavni zlikovec Lockjaw, ki ga igra Sean Penn, in Sensei (Benicio Del Toro). Sean Penn se v vlogi režiserja ni najbolje znašel, a še vedno ostaja vrhunski igralec, ki si bo zagotovil mesto med največjimi filmskimi zlikovci. Njegova postopna preobrazba in vse bolj grotesken videz skozi celoten film sta izjemna, pri čemer velja posebej pohvaliti delo oddelka za masko in ličila. Lockjaw je proti koncu filma vedno bolj ogaben in občinstvo ga iz prizora v prizor bolj sovraži.

Težko je izbrati favorita med dvema tako dobro odigranima vlogama, saj Benicio Del Toro s svojim mirnim likom v središču kaotičnega dogajanja pozitivno izstopa in ustvari eno najboljših vlog svoje kariere. Kombinacija med Bobom in Senseijem je izvrstna, saj večina najboljših komičnih vložkov izhaja prav iz njune dinamike. Odlično delo opravijo tudi Regina Hall kot Deandra, Teyana Taylor kot Perfidia in hčerka Chase Infiniti kot Willa za katero je bil to prvi celovečerni film sploh.

Film je izšel v popolnem trenutku, saj odlično odraža zadnjih nekaj let kaotičnosti v Ameriki in ameriški politiki. Jasno izpostavi sovražnost do migrantov in proteste proti nepravičnemu ravnanju policije, zato lahko brez težav potegnemo vzporednice s trenutnim dogajanjem, na primer z delovanjem agentov ICE, ki brezkompromisno zapirajo celo legalne migrante v ZDA. Film temelji na romanu Vineland, iz katerega je Paul Thomas Anderson črpal veliko navdiha, nato pa ustvaril bolj preprosto in linearno filmsko različico.

Skozi film je prisotno veliko paranoje, nevrotičnosti, kaosa, glasnih pokov in dinamičnega dogajanja, ki gledalca hitro potegne v zgodbo. S pomočjo odličnega namernega (in včasih tudi nenamernega) humorja režiser uspe umiriti dinamiko in ujeti popoln ritem pripovedi. Zaradi tega se vam dve uri in enainštirideset minut ne bosta zdeli predolgi, dogajanje pa vas bo vsaj na eni točki popolnoma prevzelo in vas držalo v napetosti do samega konca.

Ena najmočnejših točk filma je grandiozna izbira glasbe in izjemna uporaba zvoka. Paul Thomas Anderson je znan po vrhunski glasbeni podlagi in tudi tokrat navduši na številnih področjih. Posebej izstopa njegova uporaba kamere v dveh različnih prizorih avtomobilskega pregona, kjer smo na koncu dobili enega najbolj impresivnih prizorov zadnjih let. Avtomobili drvijo po dolgih cestah na velikih razdaljah, z mojstrsko kompozicijo pa nas režiser v tistem trenutku popelje do največjega vrhunca filma.

O filmu Ena bitka za drugo bomo zagotovo govorili še ves preostanek leta in tudi v začetku prihodnjega, saj gre za izjemen izdelek, o katerem smo lahko prej le sanjali.

Film je na voljo v vseh večjih kinematografih in ga priporočamo prav vsakomur.

Ocena: 5/5