Recenzija: Winnie The Pooh: Blood and Honey

“Resen kandidat za najslabši film leta 2023.”

Odštekani filmski eksperimenti so vedno dobrodošli, še posebej, če se nekdo loti odrasle različice enega najbolj priljubljenih otroških junakov, prikupnega medvedka Puja. Ta s svojimi modrostmi, razposajeno osebnostjo, skromnostjo in iskrenostjo še danes predstavlja navdih mnogim generacijam mladih po vsem svetu. In da se nekdo odloči Puja spremeniti v krvoločnega serijskega morilca, se zdi dovolj nora ideja, da bi lahko funkcionirala kot material za odštekano komično grozljivko.

Winnie The Pooh: Blood and Honey vsaj na prvi pogleda obeta takšen film; v vzdušni uvodni animaciji (ki je tudi daleč najboljši del filma) je razloženo, da fantič po imenu Christopher Robin v gozdu odkrije Puja in njegovo živalsko druščino, s katero sklene tesno prijateljstvo in jo celo oskrbuje s hrano. Toda ko Robin krene študirat, zapusti Puja in ostale živali, ki so se zaradi lakote prisiljene zatekati h kanibalizmu, Pu pa v navalu jeze nekdanjemu prijatelju zapriseže krvavo maščevanje.

Od tu naprej gre s filmom samo še navzdol. Ker gre za neodvisni film, je seveda nemogoče pričakovati visoke produkcijske zmožnosti, toda Winnie The Pooh: Blood and Honey ni žrtev skromnega proračuna, ampak prej nesposobnosti ekipe, ki ne razume niti najbolj osnovnih pravil delanja filmov. Zgodba – kolikor jo pač je – brez občutka za ritem skače sem ter tja in se niti ne trudi pojasniti številnih nesmislov in vsebinskih lukenj, igra je obupna, liki so dobesedno kartonski, film pa se trudi obdržati gledalčevo pozornost z izpostavljanjem golote in brutalnega klanja.

In tu trčimo ob naslednji problem; glede na odštekano premiso je film presenetljivo dolgočasen in monoton, eksplotacijski vložki pa pri gledalcu zbujajo zehanje in naveličano gledanje na uro. Po svoje je pri filmu najbolj občudovanja vredno to, da naredi zgodbo o morilskem medvedku Puju tako negledljivo in suhoparno.

Verjetno največji greh filma je njegova popolna odsotnost smisla za humor. Kot je že bilo omenjeno, bi od tovrstnega filma pričakovali samoironično komično grozljivko, ki se zaveda svoje cenenosti in se ob tem neizmerno zabava, toda Winnie The Pooh: Blood and Honey se jemlje resno. Smrtno resno. Film dejansko pričakuje od gledalca, da bo zgodbo o morilcih v cenenih živalskih kostumih jemal resno, kar znova kaže na to, da ekipa nima pojma, kako delati filme.

Winnie The Pooh: Blood and Honey bi glede na ves potencial lahko izpadel kot duhovita in nesramna eksplotacijska grozljivka, ki s seboj prinaša samoironičen humor in pričakovane odštekanosti. Končni rezultat je popolnoma drugačen; pričujoči film je pust, dolgočasen, slabo odigran, obupno amaterski in preprosto slab na vseh nivojih. Resen kandidat za najslabši film leta 2023.

Ocena: 1/5