Recenzija: Zelena meja
“Brutalna drama o poljski sramoti”
-
- 22 marca, 2024
- 08:00
Za začetek nekaj ozadja; naslovna Zelena meja v filmu legendarne poljske režiserke Agnieszke Holland je gozdnato območje na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer je leta 2021 prišlo do izbruha begunske krize, ki se je razvila v enako tragično kot absurdno igračkanje s človeškimi življenji, hkrati pa je razgalila brezobzirnost oblasti, ki niso bile pripravljene sprejeti odgovornost za usodo tisočih beguncev, ki so postali “kolateralna” škoda v primežu ostudnega merjenja mišic med dvema državama.
Film omenjeno tragedijo predstavi preko različnih perspektiv; od petčlanske družine sirskih beguncev, ki si jo Poljska in Belorusija podajajo kot pingpong žogice, obmejnega policista, ki se med pričakovanjem rojstva prvega otroka znajde v moralni dilemi pa vse do poljskih aktivistov, ki želijo pomagati beguncem po najboljših močeh, pri tem pa se pogosto znajdejo na “napačni” strani zakona. Hollandova ubere dokumentaristični slog in brez olepševanja prikaže trpljenje beguncev in sadistično izživljanje obmejnih policistov, ki v beguncih vidijo zgolj “bodoče teroriste”.
Film je že mesece pred premiero na lanskem beneškem filmskem festivalu dvignil ogromno prahu, še posebej na Poljskem, kjer so oblasti (četudi lahko upravičeno dvomimo, da si filma sploh niso ogledale) Hollandino dramo razglasile za antipoljsko propagando, ki namerno meče slabo luč na poljsko obmejno vojsko. V resnici pa je Zelena meja nepopustljivo mučen in radikalen krik filmarke, ki uporabi umetnost kot sredstvo boja zoper sistematično kršenje človekovih pravic. Hollandova preko izvrstnih naturalističnih igralskih kreacij in vzdušne črno-bele fotografije, ki “zeleno mejo” prikaže kot srhljive begunske vice, gledalca potegne v osrčje krize in brez zadržanosti razkrije prizore poniževanja in nasilja, katere v “civiliziranem” svetu ne bi smeli videti.
Drugače povedano; Zelena meja morebiti ni popoln film in ima svoj delež napak (občasno pretirano zatekanje v solzavost ter nepravičena dolžina dveh ur in pol, zaradi katere zgodba zaide v ponavljanje in celo monotonost), toda hkrati gre za film, ki je preprosto moral nastati kot opomnik na to, kaj se je dogajalo (in se še vedno dogaja) na omenjenem mejnem prehodu. Hollandova je v svoji kritiki nepopustljiva ne zgolj do poljske oblasti, ampak tudi do pasivne salonske levice, ki v času množičnega iztrebljevanja beguncev, vztraja pri populističnih floskulah in neproduktivnem mlatenju prazne filozofske slame.
Sovražen odziv poljskih oblasti do filma ni upravičen, je pa vsekakor pričakovan; Zelena meja je namreč radikalen in oster film z jasnim političnim komentarjem, ki ne prisega na kompromise ter željo po uravnoteženosti. V primeru, ko na nitki visijo nedolžna človeška življenja, je takšen pristop sicer nujen, toda navkljub temu se s tem ustvari dvorezen meč, ko se bo film najbolj dotaknil tistih, ki so istega mnenja kot Hollandova. Zunaj tega kroga pa se zna zgoditi, da bo gledalec film preprosto odpisal kot “nesramno antipoljsko propagando”.
Zelena meja je za ogled hkrati neprijeten kot nujen film, katerega dolgotrajni učinek je resda vprašljiv, toda včasih je kršenje najbolj osnovnih človekovih pravic tako odvratno, da je nemogoče ostati tiho in Hollandova pri tem zavzame odločno in samozavestno držo, o kateri mnogi filmarji zgolj sanjarijo.
Film Zelena meja si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Brutalno realističen in večplasten vpogled v ozadje begunske krize
- Srhljivo avtentične igralske predstave
- Zgodba filma ni smela ostati zamolčana
MINUSI
- Na več mestih razvlečena zgodba
- Film bo prepričal zgolj tiste, ki jih ni potrebno prepričati
- Pretirano zatekanje k solzavosti
Viri slik: FilmLinc, CinemaEuropa, ModernFilms
