Recenzija: Wildwood: Skrivnost prepovedanega gozda
“Vrnitev fantazije na veliko platno”
Nekateri animirani filmi nas prepričajo z barvami, drugi z duhovitimi liki, tretji s svetovi, v katere bi želeli pobegniti. Wildwood: Skrivnost prepovedanega gozda, ki ga je leta in leta ustvarjal studio LAIKA, združi vse troje, a njegova moč se skriva drugje. Pravzaprav je glavni adut filma, a ga pogosto jemljemo za samoumevnega in nič kaj posebnega.
Pod nenavadnimi bitji, skrivnostnim gozdom in pravljično podobo se skriva zgodba o odraščanju, izgubi in soočanju s svetom, ki ga ne moremo vedno razumeti ali nadzorovati. Film je obenem čudovit opomnik, zakaj ima ročno ustvarjena animacija še vedno nekaj, česar računalniška popolnost ne more nikoli nadomestiti.
Zgodba spremlja najstnico Prue, ki se ji življenje obrne na glavo, ko jata vran ugrabi njenega mlajšega bratca Maca. Odloči se, da ga bo poiskala, zato se skupaj s sošolcem Curtisom odpravi v Prepovedano divjino, skrivnostni gozd na robu Portlanda. Tam odkrijeta svet govorečih živali, nenavadnih prebivalcev, razbojnikov in nevarnih sil, ki imajo precej drugačne načrte za prihodnost gozda.
Wildwood se sprva predstavi kot klasična pustolovščina, a hitro pokaže, da se ne namerava omejiti na preprosto zgodbo o reševanju ugrabljenega otroka. Gozd je prostor, v katerem se prepletajo lepota, nevarnost, žalost in pohlep. Njegovi prebivalci niso zgolj simpatične živali, ki bi poskrbele za nekaj humorja, temveč imajo lastne interese, strahove in skrivnosti. Tudi zato svet deluje živet, privlačen in ravno prav strašljiv.
Posebej zanimiv je odnos med Prue in Curtisom. Medtem ko je ona odločna, pogumna in pripravljena tvegati vse za svojega brata, je Curtis precej bolj negotov, neroden in prestrašen. Njuna dinamika prinaša nekaj lahkotnosti v sicer temačno pripoved, obenem pa lepo pokaže, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu. Včasih pomeni zgolj to, da kljub njemu nadaljujemo pot.
Če obstaja področje, na katerem Wildwood zares zasije, je to njegova vizualna podoba. Studio LAIKA je že s filmi Coraline, ParaNorman ter Kubo in dve struni dokazal, da je stop-motion animacija lahko veliko več kot zgolj zanimiva tehnična posebnost. Z Wildwoodom gre še korak dlje. Kar vidimo na velikem platnu je filmska mojstrovina in Wildwood je zaradi tega nujen ogled.
Vsak prizor je sestavljen iz neštetih drobnih podrobnosti, ki jih je mogoče odkriti šele ob pozornem gledanju. Drevesa, rastline, oblačila, obrazi in nenavadna arhitektura ustvarjajo občutek otipljivega sveta. Lutkam so celo implementirali malo napravico za dihanje, s katero lahko imitirajo dvigovanje prsnega koša ob vdihih. Seveda pa nič ni povsem sterilno ali popolno. Prav v tem je čar, to vseskozi opominjamo pri visokoproračunskih spektaklih, ki ne razumejo, zakaj je bil Gospodar prstanov tako uspešen v tem pogeldu. V času, ko je računalniška animacija sposobna ustvariti skoraj vse, ima nekaj posebnega dejstvo, da pred seboj gledamo svet, ki je bil izdelan z rokami. Seveda pri tem ne gre za kritiko računalniške animacije, saj je tudi ta v veliki meri pripomogla, da film Travisa Knighta deluje tako brezhibno.
Wildwood ni zgolj tehnični dosežek, temveč tudi poklon domišljiji. Njegova vizualna podoba se nenehno spreminja, od prijetno skrivnostnih gozdnih kotičkov do prizorov, ki bi jih brez težav pričakovali v kakšni temačnejši fantazijski grozljivki. Prav ta dvojnost je ena njegovih največjih odlik. Film se ne boji biti lep in obenem neprijeten. Zato morda odsvetujemo ogled najmlajšim.
Pod vso domišljijo pa se skriva precej bolj osebna zgodba. Wildwood govori o izgubi, žalovanju in strahu pred spremembami. Prue se mora naučiti, da sveta ne more vedno razumeti skozi preproste odgovore, prav tako pa ne more vseh ljudi in dogodkov razvrstiti v kategorije dobrega in slabega.
Eden najbolj pomenljivih trenutkov filma je povezan z njenim odnosom do čarovnije. Ko se znajde v svetu, ki kljubuje vsem njenim dosedanjim predstavam, njena nevera postane zanimivo izhodišče za razmislek o tem, kako pogosto zavračamo stvari, ki jih ne razumemo. Njena izjava, da ne verjame v čarovnijo, dobi povsem drugačen pomen, ko se znajde sredi sveta, v katerem je ta del vsakdanjosti.
Film pri tem ne ponuja preprostega odgovora, temveč dopušča, da se njegovi junaki spreminjajo skupaj z dogodki. Tudi žalost ni predstavljena kot nekaj, kar je mogoče preprosto premagati, pozabiti ali odpraviti. Je del človeka, ki lahko vpliva na njegove odločitve in odnose z drugimi.
To je tudi razlog, da Wildwood preseže okvir običajne otroške pustolovščine. Njegove teme bodo verjetno drugače nagovorile mlajše in starejše gledalce, kar je vedno dobrodošla lastnost družinskega filma.
Wildwood je še en dokaz, da LAIKA ostaja eden najbolj prepoznavnih in drznih animacijskih studiev. Film za vse, ki so pogrešali tisto, kar so nudili fantazijski epi njihovega otroštva.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Stop-motion animacija,
- Resnost zgodbe in tematik,
- Fantazijski svet,
- Glasbena podlaga
MINUSI
-
Zgodba se včasih pomakne na stranski tir
Viri slik: Empire, AP News, IMDB, AP News, Vail Daily
