Recenzija: Veliki pohod
»Hodi ali umri.«
Ameriški pisec Stephen King je že dolgo pred svojim prvim uradno izdanim romanom Carrie spisal distopični triler Veliki pohod, ki pa ga je izdal šele leta 1979 pod psevdonimom Richard Bachman. Roman je postregel s konceptom, ki je bil v 70. letih morebiti še razumljen kot “fantazijski”, vendar pa se glede na trenutno vročo politično in družbeno klimo v Ameriki vse bolj nevarno približuje resničnosti, kjer se pod pretvezo kičastega domoljublja, plitkega populizma in toksične krepitve “moškosti” normalizirajo nasilje in splošni ekstremizem.
Zgodba romana in filmske adaptacije v režiji Francisa Lawrenca se odvija v alternativni resničnosti 20. stoletja; Amerika, ki je organizirana kot militaristična diktatura, vsakoletno organizira t.i. Veliki pohod, katerega namen je okrepiti domoljubna čustva med mladimi ljudmi in okrepiti njihovo telesno (in duhovno) disciplino. Za pohod je izbranih petdeset mladeničev, ki morajo ves čas ohranjati ustrezno hitrost, v nasprotnem primeru pa jih čaka opozorilo in kazen; strel v glavo. Pohod se konča, ko na stezi ostane samo en tekmovalec.
Film dobro izkoristi svoj zastrašujoče realističen koncept in subtilno vleče vzporednice s trenutnim stanjem duha v Ameriki, ki se vse bolj nagiba k bolj militaristično urejeni državni strukturi. Ob pomoči odlične igralske zasedbe (izstopajo predvsem David Jonsson, Cooper Hoffman, Charlie Plummer in srhljivi Mark Hamill v vlogi sadističnega Majorja) in uravnotežene kombinacije suspenza in čustvene drame uspe Veliki pohod gledalca ustrezno pretresti do kosti, hkrati pa mu na nevsiljen način razgaliti tragične razsežnosti vse bolj verjetnega scenarija naše prihodnosti. Slednje pride do izraza še posebej v drugi polovici, kjer se z eliminacijo tekmovalcev in vzpostavljanjem vse bolj dramatičnega dogajanja začnejo kopičiti strašljivi prizori, ob katerih bo gledalcu sila neprijetno.
Ker pa je film večinoma omejen na enolično hojo in dialoge, je pričakovano, da se (vsaj v prvi polovici) zaplete v monotonost, saj se posveča pogovorom med tekmovalci, kjer nekateri dobijo dovolj prostora za razvoj, drugi pa žal mnogo manj. To zna biti problematično, ker je npr. Hoffmanov osrednji lik s svojimi predvidljivimi motivi in enodimenzionalno osebnostjo precej manj zanimiv kot Plummerjev ali Jonnssonov. Nekatere bolj stroge gledalce bo zmotilo tudi to, da večina tekmovalcev tudi po večdnevnem neprekinjenem teku ne kaže nobenih vidnejših znakov fizične utrujenosti ali psihične nestabilnosti in si celo najde čas za zbijanje šal. Nasploh se zdi, da bi Veliki pohod s svojim konceptom lahko storil več in dostavil resnično srce parajočo izkušnjo.
Veliki pohod je film, ki bi glede na zastavljen koncept, lahko bil bolj oster in brutalen, vendar pa je tudi v takšni obliki povsem gledljiv napet in čustven izbruh, ki služi kot opozorilo gledalcem o prihodnosti, ki prihaja. Krik, ki ga prinaša pričujoči film, je enostavno preglasen in preblizu realnemu stanju sveta, da bi ga lahko preslišali.
Film Veliki pohod si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Srhljivo realističen zaplet
- Čustveno zelo intenzivna druga polovica
- Prava kombinacija suspenza in drame
- Odlične igralske predstave
- Subtilno podan družben komentar
MINUSI
- Bolj monotona prva polovica
- Nekoliko neizkoriščen koncept
- Premalo raziskan svet
- Film bi lahko bil še bolj oster in brutalen
Viri slik: IMDB, IGN, Hollywood Reporter
