Recenzija: Konec Hrastove ulice
»Tisto, česar si Jurski svet ni upal«
Jurski park je že desetletja nesporni kralj dinozavrskih filmov. Težava je, da kraljuje predvsem zato, ker prave konkurence skoraj nima. Vsake toliko se pojavi kakšen poskus, od neposrečene znanstvenofantastične pustolovščine 65 do bolj krvave Primitivne vojne, ki je leta 2025 dinozavre postavila sredi vietnamske džungle. Zdaj pa je v kina prispel Konec Hrastove ulice in z njim film, ki si upa narediti nekaj, česar velika franšiza že dolgo ne zna več – dinozavre postaviti v ospredje kot resnično nepredvidljivo nevarnost.
Obstaja nekaj nenavadno čarobnega in otroškega v ideji, da bi se povsem običajna ameriška predmestna ulica nekega jutra znašla nekje, kjer nima prav nobenega smisla. Avtomobili in hiše so še vedno tam. Družinski prepiri, težave v zakonu in vsakodnevne skrbi so še vedno tam. Samo svet okoli njih ni več isti. Prav to je izhodišče filma Konec Hrastove ulice (The End of Oak Street), nove znanstvenofantastične pustolovščine Davida Roberta Mitchella, režiserja filma Zlo za petami (It Follows).
Po skrivnostnem kozmičnem dogodku se predmestna Hrastova ulica iztrga iz resničnosti in pristane v popolnoma neznanem svetu.
Prebivalci se nenadoma znajdejo sredi prazgodovinske pokrajine, kjer morajo najti odgovor na vprašanje, kako bodo preživeli. V središču vsega je družina Platt. Oče, mati in otroka morajo kljub medsebojnim zameram, skrivnostim in strahu ostati skupaj, če želijo sploh imeti možnost, da se vrnejo domov. In nato zaslišijo prve krike.
Film, ki si upa narediti tisto, česar Jurski svet ni.
Ko so napovedali, da bo film režiral David Robert Mitchell, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Anne Hathaway in Ewan McGregor, je bilo jasno, da morda pa res ne bo šlo za poceni poskus izkoriščanja dinozavrske mrzlice. Mitchell je vendarle režiser, ki je svojo kariero zgradil na atmosferi, tesnobi in občutku, da je nekaj zelo narobe, še preden sploh vemo, kaj. In to je ena največjih prednosti Konca Hrastove ulice.
Film večino časa ne želi biti samo še ena parada CGI-dinozavrov. Zanimiva je predvsem njegova osnovna ideja. Kaj se zgodi, če prazgodovine ne obišče skupina znanstvenikov, vojakov ali lovcev na dinozavre, ampak čisto običajna družina? Družina Platt nima načrta. Nimajo orožja za lov na tiranozavra. Nimajo laboratorija, helikopterja ali Sama Neilla, ki bi vedel, kaj storiti. Imajo samo drug drugega, kot mnogi Amblin filmi preteklosti.
Najbolj zabaven del filma je prav trenutek, ko se začne znano okolje spreminjati v nekaj povsem tujega. Ulica, ki je bila še pred nekaj minutami varna, postane lovišče. Vsak zvok lahko pomeni nevarnost in vsak prizor je zaradi tega zelo napet. Pri tem pripomore tudi glasba Michaela Giacchina, ki se ponovno znajde v filmu z dinozavri in tu ima prostor za ustvarjanje nekaj svojega in ne ponavljati delo mojstra Johna Williamsa.
Film se zelo dobro zaveda, da dinozavra ni treba ves čas kazati. Včasih je veliko bolj učinkovito, če ga samo slišimo, vidimo sledi ali opazujemo reakcijo ljudi, ki vedo nekaj, česar mi še ne. Ko pa ga pokaže, zna biti rezultat precej spektakularen. Konec Hrastove ulice je namreč presenetljivo brutalen. Če pričakujete lahkotno družinsko pustolovščino samo zato, ker je v ospredju družina in ker so na plakatu dinozavri, boste morda precej hitro presenečeni.
Nekateri prizori so napeti, drugi precej krvavi, nekaj trenutkov pa je namenjenih prav tistim gledalcem, ki uživajo v nekoliko bolj neprijetnem občutku, ko se na zaslonu pojavi nekaj, česar si nikakor ne želite srečati v resničnem življenju. To ni ravno film za najmlajše ljubitelje dinozavrov.
V mislih na to bi lahko film zelo hitro postal zgolj dinozavrski spektakel, a ga pred tem rešujeta Anne Hathaway in Ewan McGregor. Mož se spopada z izgubo službe, žena pa ima svoje skrivnosti in ambicije. Med njima obstaja dovolj družinske napetosti, da zgodba ni samo tekmovanje v tem, koga bo naslednji pojedel dinozaver. Hathaway in McGregor filmu dajeta tudi nekaj topline. Ne veliko, a dovolj, kolikor jima hiter igrani čas dovoli.
Film se zelo očitno spogleduje z osemdesetimi. Ne samo zaradi okolja in družinske dinamike, ampak tudi zaradi občutka pustolovščine, ki ga poznamo iz filmov, kot je E.T.. Gre za tisto obdobje, ko so lahko otroci v filmu odšli iz varnega domačega okolja in se znašli sredi nečesa ogromnega, čudnega in nevarnega. Nostalgija je včasih precej očitna. V določenih trenutkih skoraj preveč. Toda pri filmu, ki skuša obuditi občutek pustolovščine starega Hollywooda in Jurskega parka, je to prej prednost kot slabost. Dinozavri so končno spet nevarni.
Glavna atrakcija in najpogosteje glavni razlog za odhod v kino so dinozavri. Tu Konec Hrastove ulice naredi nekaj, kar je velika franšiza Jurski park v zadnjih letih pogosto pozabila. Dinozaver mora biti strašljiv. Ni dovolj, da je velik. Ni dovolj, da lepo izgleda. Mora biti nepredvidljiv. Mora obstajati občutek, da gre lahko nekaj narobe v naslednjih petih sekundah. In film to razume.
Poleg znanih vrst dobimo tudi nekaj manj pričakovanih prazgodovinskih bitij. Nekateri vizualni učinki so boljši od drugih, pri nekaterih dinozavrih je računalniška podoba nekoliko manj prepričljiva, kot bi si želeli. Toda ko film zadene, zadene. Takrat dobimo prav tisti občutek, zaradi katerega smo kot otroci prvič gledali Jurski park in razumeli, da je lahko nekaj, kar nas fascinira, hkrati tudi nekaj, česar bi se morali bati.
Zanimivo je, da Konec Hrastove ulice prihaja relativno kmalu po Primitivni vojni, avstralskem filmu Lukea Sparkeja, ki je dinozavre postavil v Vietnam leta 1968. Tam je bila formula preprosta, vojaki, džungla, orožje in dinozavri. Film je šel bolj v smer akcijske grozljivke in je svojo idejo izkoristil brez posebnega sramu. Konec Hrastove ulice je drugačen. Je družinska znanstvenofantastična pustolovščina, ki si izposodi nekaj elementov vseh treh žanrov in jih postavi v zelo nenavadno situacijo.
Primitivna vojna je lani dinozavre odpeljala v Vietnam. Konec Hrastove ulice jih letos pripelje naravnost v predmestje. In čeprav nobeden od njiju verjetno ne bo izrinil Jurskega parka s prestola, sta dokaz, da dinozavrski film še zdaleč ni izumrla vrsta.
Konec Hrastove ulice je zabaven, napet in presenetljivo brutalen dinozavrski film, ki najbolje deluje takrat, ko pozabi na velike franšize in preprosto uživa v svoji nenavadni ideji. Če ste med tistimi, ki v kinu čakajo predvsem na trenutek, ko se iz teme zasliši rjovenje in na platnu končno zagledate nekaj prazgodovinskega, je to film, ki vam bo verjetno všeč. In morda je prav to tisto, kar dinozavrski žanr potrebuje. Ne še en Jurski park, ampak nekaj novega. Nekaj zabavnega in če smo že toliko časa čakali na to, kar je obljubljal in nikoli pripeljal Jurski svet, smo lahko navdušeni še malce bolj.
Ocena: 4/5
Film je na ogled v slovenskih kinematografih.
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Dinozavrska akcija
- Koncept zgodbe
- Nostalgična 80-ta
- Družinska dinamika
- Glasba
- Nepredvidljivost krutosti
MINUSI
- Veliko več od akcije ne ponudi
- Občasni vizualni učinki
Viri slik: tmdb.com
