Recenzija: Smrt Robina Hooda
“Legenda, ki postane laž.”
Legenda o Robinu Hoodu, plemenitemu razbojniku, ki je kradel bogatim in dajal revnim, predstavlja nepogrešljiv del angleške folklore, ki še danes navdihuje številne generacije filmarjev, pa četudi ni več tako množično prisoten na velikem platnu. Najnovejša interpretacija Robinove legende z naslovom Smrt Robina Hooda, ki temelji na istoimenski baladi iz 17. stoletja, predstavlja drastičen odmik od razbojnikove idealizirane herojske podobe in namesto tega Robina Hooda razgali kot travmatiziranega in osramočenega kriminalca, ki ga preganja nasilna preteklost.
Film režiserja in scenarista Michaela Sarnoskija, ki se je najbolj vtisnil v spomin s svojim impresivnim prvencem Pig z Nicolasom Cageem v glavni vlogi, sledi Robinu Hoodu (Hugh Jackman) v zadnji bitki s tolpo, ki je zaplenila kmetijo njegovega nekdanjega tovariša Malega Johna (Bill Skarsgaard). Med spopadom je Robin hudo ranjen in odpeljan v odmaknjen samostan pod vodstvom sočutne nune Brigid (Jodie Comer), ki postane njegova negovalka. Povrhu tega je Robin prisiljen postati nadomestni oče Johnove hčerke Margaret, ki je edina preživela masaker na kmetiji.
Smrt Robina Hooda ni za ogled prijeten film; naslovni lik je portretiran kot zagrenjen nasilnež, ki za seboj vleče dolgo zgodovino umorov nedolžnih ljudi, med drugim tudi žensk in otrok. Jackman, ki so mu takšne vloge pisane na kožo (glej film Logan), uspe naslovnega lika intrpretirati z enako mero srhljive grobosti kot tudi sočutja (kolikor je to pač možno) in s tega vidika spominja na npr. lik Williama Munyja iz westerna Neoproščeno. Robinova zadnja pot je začinjena s temu primerno sila temačno in depresivno atmosfero in do zadnje podrobnosti izpiljeno vizualno podobo, kjer nekdaj idilične srednjeveške pokrajine spominjajo na prizore iz kakšnega postapokaliptičnega filma.
Med presežki velja omeniti tudi glasbo, ki jo je prispeval folk ustvarjalec Jim Ghedi in jo lahko brez pretiravanja uvrstimo med najboljše filmske glasbe letošnjega leta. V kombinaciji z mračnimi in zasanjanimi podobami se zvoki angleške folklore zlijejo v nepozabno gledalsko izkušnjo, ki jo je pod nujno treba videti na velikem platnu.
Nepopustljiva temačnost, brutalno nasilje (vsaj v prvi polovici filma) in opuščena glorifikacija Robina Hooda kot plemenitega izobčenca pa so seveda glavni razlogi, da bo film za marsikaterega gledalca prenaporen in dolgočasen. Sarnoski vztraja pri izredno počasnem tempu, pasivnosti naslovnega lika in tihih momentih, ki so mu bolj relavantni od kopičenja spektakulranih bitk. V času, ko se gledalci zatekamo v svet (super)herojev, da bi ubežali kruti resničnosti, se zdi enako pogumno kot tudi tvegano ustvariti film, ki jasno in glasno nakaže, da je herojstvo zgolj iluzija.
Smrt Robina Hooda je žal utrpel enega od večjih finančnih polomov letošnjega leta (s proračunom 20. milijonov jih je zaslužil komaj šest), kar ne preseneča. Filmi o Robinu Hoodu, ki večinoma slavijo njegovo idealizirano herojsko podobo, so v zadnje četrt stoletja naleteli na hladen odziv kritikov in občinstva, zato ni bilo mogoče pričakovati, da jo bo izrazito temačna in provokativna karakterna študija “lažne legende” odnesla kaj bistveno bolje. Navkljub temu je Smrt Robina Hooda film, ki je vreden občudovanja zaradi svoje brezkompromisne vizije in čustvenih udarcev, ki jih je pripravljen nakloniti občinstvu.
Smrt Robina Hooda je na voljo za ogled na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlični Hugh Jackman
- Osvežujoča in provokativna rekonstrukcija mita o Robinu Hoodu
- Vrhunski atmosfera in vizualna podoba
- Čudovita glasba
MINUSI
- Nepopustljivo temačna in nasilna zgodba zna biti za marsikaterega gledalca prenaporna
Viri slik: Melbourne Insider, Entertainment Weekly, TampaBayBeacons
