Recenzija: Tukaj

»Poklon človeški minljivosti«

Tukaj je najnovejša drama priznanega ameriškega režiserja Roberta Zemeckisa, ustvarjalca brezčasnih uspešnic, kot so Forrest Gump, Nazaj v prihodnost in Brodolom. V svoji zreli fazi kariere se je Zemeckis lotil ambiciozne zgodbe o minljivosti časa, ki navduši predvsem zaradi izvirnega koncepta, a hkrati zaradi tega marsikoga tudi odvrne. Film, ki presega običajne pripovedne okvirje, ob zaključku zagotovo sproži val čustev, tudi če celotna izkušnja ne bo povsem navdušila vseh gledalcev.

Robert Zemeckis je sinonim za nekatere največje filmske uspešnice vseh časov. Vsak njegov nov projekt nosi breme velikih pričakovanj, saj občinstvo vedno znova zanima, kaj lahko ponudi v svojih zrelih letih ustvarjanja. Tokrat se loteva družinske drame o minljivosti časa – tematike, ki smo jo že večkrat videli, vendar jo predstavi na edinstven način.

Film je umeščen v dnevno sobo hiše, kjer statična kamera spremlja življenje več generacij. Zgodba nas vodi od prazgodovine in prve svetovne vojne do sodobnosti ter pandemije Covid-19. Čeprav je ideja fascinantna, se zaradi preobilice likov in zgodb filmski fokus razprši. Zgodba bi bila bolj čustveno učinkovita, če bi se osredotočila na manjše število likov, s katerimi bi se gledalci lažje povezali.

V glavnih vlogah sta Tom Hanks in Robin Wright, ki ju v filmu spremljamo v vseh fazah življenja – od mladostne zaljubljenosti do starostne modrosti. Z njima se prepletajo Paul Bettany in Kelly Reilly, ki v stranskih vlogah dodajata globino družinske zgodbe. Zaradi narave filma je jasno, da ima pomembno vlogo CGI, saj je potrebno vse te igralce umetno pomladiti, po drugi strani pa tudi postarati, za kar poskrbi oddelek maske in ličenja. Ta del je narejen zelo solidno, če izvzamemo nepotrebne skoke v daljno preteklost, kjer CGI ne blesti.

Scenografija izstopa kot ena najmočnejših točk filma. Skozi dovršeno vizualno podobo posameznih obdobij gledalci intuitivno spoznavamo časovno umestitev dogodkov in življenjske interese likov. Prav tako je glasba Alana Silvestrija izjemna – z orkestralno podlago mojstrsko poudari ključne trenutke in nas čustveno posrka v dogajanje. Glasba v kombinaciji z elegantno montažo ustvarja nepozabne sekvence.

Režija je presenetljivo minimalistična – kamera se skozi celoten film premakne le enkrat, kar lahko na začetku deluje moteče, a hitro postane smiselno. Ta zadržan pristop omogoča globlji razmislek o sporočilu filma, ki je njegov najmočnejši element.

Tukaj nas opomni, da čas neizprosno beži. Kaj vsakodnevno naredimo, da bi živeli polno življenje? Zgodba subtilno raziskuje, kako nas družbeni pritiski in osebne odločitve vodijo stran od sanj, ter kakšne posledice to nosi kasneje v življenju. Film odpira vprašanja o vrednosti trenutka in pomenljivosti življenjske poti, ki se bodo dotaknila marsikaterega gledalca.

Čeprav ima film pomanjkljivosti, kot so preveč zapletene zgodbe, povprečen CGI in specifičen pripovedni slog, svoje sporočilo učinkovito prenese. Opominja na pomen hvaležnosti do preteklosti, sočutja v sedanjosti in drznosti v prihodnosti.

Tukaj je na voljo v vseh večjih slovenskih kinematografih in ga priporočamo ljubiteljem družinskih dram ter tistim, ki uživajo v filmskih eksperimentih.

Ocena: 3/5