Recenzija: Tiho mesto: prvi dan

»Ko logika obmolkne”

Franšiza apokaliptičnih grozljivk Tiho mesto, postavljena v svet, kjer človeštvo ogrožajo nezemeljski stvori z izostrenim sluhom, iz filma v film dokazuje, da ni povsem zmožna logiki, ki jo zahteva koncept ohranjanja tišine kot sredstva preživetja. Četudi se filmi ponašajo z odlično atmosfero, dobrimi igralskimi predstavami in prepričljivo čustveno dramo, so hkrati tudi polni nejasnosti, nelogičnosti in “srečnih” naključij, ki jih gledalcu niso nikoli dolžni razložiti. Z drugimi besedami; Tiho mesto je franšiza filmov, ki se naslanjajo izključno na en sam trik, pri tem pa popolnoma zanemarijo vse ostale pomembne elemente. 

Najnovejše poglavje v franšizi Tiho mesto: Prvi dan se naslovu primerno odvija na prvi dan invazije nezemeljskih stvorov, dogajanje pa je tokrat prestavljeno iz podeželja v urbano okolje New Yorka. Glavna junakinja je na smrt bolna pesnica Sam (Lupita Nyong’o), ki se med prvim napadom na mesta znajde popolnoma sama (in v družbi svojega mačka) na mestnih ulicah in je prisiljena uporabiti tišino kot edini način preživetja. 

Tiho mesto: Prvi dan je zamišljen kot t.i. spin-off franšize, saj predstavi popolnoma like, hkrati pa je tudi predzgodba, četudi ni povsem jasno, zakaj. Film ne ponudi nobenega vpogleda v ozadje invazije, prav tako pa se ne posreduje nobene nove informacije o izvoru pošasti, kar bi dogajanju v franšizi dalo globji smisel. V osnovi se film navkljub menjavi režiserja (Johna Krasinskija je nadomestil Michael Sarnoski) dlakocepsko oklepa formule svojih predhodnikov in se niti ne ukvarja s popravljanjem napak, ki se v seriji vlečejo že od samega začetka. Ob tem se poraja pomembno vprašanje; kakšno funkcijo igra Tiho mesto: Prvi dan v franšizi? Odgovora najverjetneje ne poznajo niti sami filmarji. 

Navkljub lapsusom pa film ponudi nekaj dobrodošlih sprememb; menjava lokacije iz podeželja v mesto prinaša nekaj svežine, hkrati pa hladno okolje visokih nebotičnikov, podzemnih tunelov in sivega betona poskrbi za še bolj vzdušno temačno atmosfero. Pohvaliti velja tudi odlično igralsko zasedbo, kjer znova zasije Nyong’ova v emocionalni predstavi, ki navljub klišejskemu motivu človeka, ki umira za neozdravljivo boleznijo, poskrbi, da zgodba nikoli ne zaide v pretirano sentimentalnost in solzavost. Prav tako se dobro izkaže tudi Sarnovski, ki uspe ustvariti nekaj prizorov pristnega suspenza, ki so bili že od nekdaj najmočnejši adut celotne franšize. 

A kot smo že omenili; tako kot prvi in drugih del tudi Tiho mesto: Prvi dan ni zmožen slediti lastni logiki o se ob njo ves čas nerodno spotika. Drugače povedano; dogodki v filmu se pripetijo ne zato, ker bi bili smiselni, ampak ker tako zahteva lenobno spisan scenarij. Tako so v nekem trenutku pošasti zmožne razločiti majhen šum na kilometre daleč, spet drugič pa jim glavna junakinja pred nosom zganja hrup in vedno znova srečno ubeži. Zakaj? Zato ker osrednji lik ne sme umreti že na polovici filma, pa četudi ob tem film negira lastna pravila preživetja in s tem izniči napetost mnogih prizorov. 

Tiho mesto: Prvi dan bo najverjetneje zadostil apetitom oboževalcev franšize, saj jim dostavi bolj ali manj že videno zgodbo brez presenečenj ali odstopanj. Je pa nekoliko nadležno, da se tudi tretji film v franšizi – podobno kot predhodnika – obupano naslanja na zgolj en trik (bodi tiho in preživi!), ne da bi ob tem pomislil na številne nelogičnosti ter luknje v zgodbi. Kako dolgo še?

Film Tiho mesto: Prvi dan si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov. 

Ocena 3/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Odlična Lupita Nyong’o
  • Dobrodošla sprememba lokacije
  • Vzdušna atmosfera
  • Nekaj napetih prizorov

MINUSI

  • Film se spotika ob lastno logiko in se lastnih napak niti ne trudi razrešiti
  • Kot predzgodba film ne upraviči svojega obstoja

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih