Recenzija: Papežev eksorcist

“Film, ki potrebuje izganjanje dolgčasa.”

Če pomislimo, da je Izganjalec hudiča ena najboljših (in najbolj strašljivih) grozljivk vseh časov, se samo čudimo dejstvu, da je podžanr strašljivk z demonskimi obsedenostmi v zadnjih letih postal sinonim za dolgčas. Razlogi za to so očitni; namesto svežih pristopov do obravnavane tematike se filmi poslužujejo enih in istih prežvečenih vzorcev, ki namesto strahu zbujajo dolgočasje in naveličanost.

Najnovejša okultna grozljivka Papežev eksorcist (že sam naslov priča, da nimamo opravka z ravno izvirnim filmom) žal spada v to kategorijo, pa četudi jo pilotira igralski veteran Russell Crowe v vlogi resničnega vatikanskega eksorcista Gabriela Amortha (1925 – 2016), ki naj bi za časa svojega življenja opravil več deset tisoč ritualov izganjanja demonskih sil. Film se odvija v Španiji, kjer revna družina podeduje posestvo, na katerem se je nekoč nahajala cerkev, ob prihodu pa se začni najmlajši član družine čudno obnašati in kmalu je jasno, da so na delu zle sile, ki jih lahko zaustavti zgolj Amorth.

Če se vam zgodba filma zdi predvidljiva, se ne motite; vse slabe slutnje, ki vas spremljajo ob branju sinopsisa pričujočega filma, se vam bodo slej ko prej uresničile. Papežev eksorcist je film, ki bolj kot izganjanje hudiča potrebuje izganjanje dolgčasa. Film si namreč lenobno sposodi praktično vsak kliše iz žanra okultnih grozljivk in se niti ne trudi pokazati kančka domiselnosti ali nepredvidljivosti.

Zgodba postreže z vsemi preverjenimi triki; demon, ki obsedeno telo malega dečka in na njegovem telesu pušča s krvjo izpisane zlajane satanistične nebuloze, tresoče postelje, bruhanje, letenje pohištva in knjig po zraku, vulgarno žlobudranje z nizkim demonskim glasom, duhovniki z grešno preteklostjo, skrite grobnice itd. Vse, kar ste videli v tisoč in eni okultni grozljivki, je tu zmedeno vrženo na kup in prepuščeno dolgčasu.

Film se sicer želi naslanjati na dejstvo, da zgodba temelji na življenju resnične osebe, toda vsi vemo, da si skoraj vsaka grozljivka, ki se hvali, da temelji na resničnih dogodkih, večino dejstev nonšalanto izmisli ali pa jih priredi za boljšo dramatizacijo. In upam si reči, da tudi v primeru Papeževega eksorcista ni popolnoma nič drugače. Z drugimi besedami; film je preveč formulaičen in klišejski, da bi izpadel vsaj za silo avtentično.

Film pesti tudi naravnost bizaren tempo; v prve pol ure se zdi, kot da zgodba hiti s kaotično hitrostjo in si tako sploh ne vzame časa, da bi razvila svoje like in gradila na suspenzu, potem pa se film nekje na polovici nenadoma zaustavi in začne vleči v neskončnost, proti koncu pa je že tako razvlečen, da gledalec z muko čaka na prihod odjavne špice.

Edina svetla točka filma je glavni igralec Russell Crowe, ki postreže za peščico humornih vložkov in svoj sicer enodimenzionalni lik eksorcista predstavi na bolj human način. Nekateri gledalci bodo ob njegovem robustnem italijanskem naglasu sicer zavili z očmi, a to je še najmanjši problem pričujočega filma. Žal pa tudi Crowova prezenca ni dovolj, da bi rešila filma pred popolnim kolapsom.

Papežev eksorcist tako predstavlja še enega od žebljev, zabitih v krsto žanra okultnih grozljivk, ki v zadnjem desetletju ali dve trpi za kreativno praznino. In kot že rečeno; težko je verjeti, da so pred 50. leti ljudje zaradi filmov z demonskimi obsedenostmi od strahu kričali, dandanes pa smo še od dolgčasa zehajo. Očitno je hudič res vzel šalo…

Film si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov, priporočamo pa ga oboževalcem grozljivk na temo izganjanja hudiča.

Ocena: 2/5