Recenzija: Mickey 17

»Ne preveč resna kritika o ljudeh kot potrošnem blagu«

Po uspehu mednarodno priznanega filma Parazit, ki se ponaša z ostro družbeno kritiko, smo morali filmski navdušenci na nov film korejskega filmarja Bong Joon-Hoja čakati šest let. Pričakovanja so zaradi Joon-Hojeve domačnosti v žanru ZF in renomeja, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih zgradil ta prvak sodobne korejske filmografije, upravičeno narasla ekspresno hitro. Mickey 17 združuje situacijsko in značajsko komiko ter vizualno estetiko na način, ki je značilen za Bonga Joon-hoja, a obenem film ne uspe odstopiti od puhlic mainstrema, ki se jim je do sedaj Joon-Ho pretežno uspešno izmikal.

Mickey Barnes (Robert Pattinson) zaradi nasedle finančne naložbe in zadolženosti mafijcu sprejme službo “pogrešljivca” na kolonizacijski misiji, ki jo vodi egomanijak Kenneth Marshall (Mark Ruffalo). Kot pogrešljivec je Mickey odgovoren za najnevarnejša opravila, saj se lahko po vsaki smrti (ob ohranitvi svojih spominov) reproducira – od tu številka 17, ki stoji za označitev verzije pogrešljivca. Ko pride do nenamerne in zakonsko prepovedane podvojitve sedemnajstega Mickeyja, mu to povzroči goro preglavic. Mickey mora ob tem najstrožjem prekršku manevrirati še med izzivi svojega romantičnega razmerja ter preprečiti zločeste Marshallove načrte.

mickey 17 robert pattinson

Že v uvodnih prizorih v igri blesti Robert Pattinson, ki je v zadnjem obdobju z izjemnimi igralskimi predstavami glavni obraz številnih uspešnih filmov. Tudi tokrat blesti v vlogi naivnega, a dobronamernega mladeniča, ki živi po trenutnem navdihu in življenja ne jemlje preveč resno. Pattinson združuje telesno komedijo z občutkom eksistencialne tesnobe ter še enkrat več blesti v prehajanju med različnimi odtenki lika, kar daje filmu prepotrebno globino in humor.

Podobnega ne moremo trditi za druge like. Če lahko Marshallovo karikiranost (podobnosti z resnično vplivno osebe v svetovni politiki res ni težko uganiti) še oprostimo in se ji brez sramu posmehujemo, pa sta dva takšna lika preveč moteča – v oko bode predvsem Marshallova žena (Toni Collette) – resnična načrtovalka moževe vizije, ki se kot lik uresniči ravno preko vpliva na svojega moža – ne presega omejitev stereotipov najbolj generičnih likov.

Mickey 17 se sicer začne s svežino najbolj izvirnih filmov. Gledalec hitro dobi občutek, da si film pripravlja podlago za naslovitev nekaterih zanimiv dilem, ki so danes aktualne in pereče bolj kot kadarkoli prej. Razvrednotenje človeškega življenja kljub na videz neškodljivemu reproduciranju je tematika, ki prinaša vrsto etičnih dilem, ki bi jih bilo zanimivo izpostaviti na kompleksen in nepristranski način. Če temu dodamo še piker črni humor, ki v Joon-Hojevih filmih vedno igra pomembno vlogo, bi skoraj morali dobiti zmes razvedrila in pronicljive družbene kritike …

Tematsko film res raziskuje nevarnosti kapitalizma in tehnološkega napredka, vendar se njegova kritika tehnologije ne izkaže kot posebej ostra ali pronicljiva. Mickeyjeva vloga pogrešljivca je prispodoba za delavce v sodobni družbi, ki jih pogosto obravnavajo kot potrošno blago, a film ne ponuja dovolj inovativnega vpogleda v to dinamiko. Poleg tega se ne more izogniti nekaterim puhlim klišejem (če bi odšli iz kinodvorane pred zadnjim dejanjem, ne bi zamudili kaj dosti) znanstvenofantastičnega žanra, kar mu odvzame del ostrine in svežine, ki jo Bong sicer prinaša v svoje filme.

Mickey 17 iz filmografije Joon-Hoja poleg Ledolomilca zelo spominja na njegovo drugo uspešnico Gwoemul oz. Gostitelj, kjer Ho (sicer v žanru grozljivke) s podobnim humorjem in liki kot v Mickeyju parodira korejsko obsedenost z ameriško kulturo.

Mickey 17 je zabaven film in ne preveč resna kritika o ljudeh kot potrošnem blagu, ki vas bo nasmejal, sprostil in razvedril; trajnejšega učinka pa na vas bržkone ne bo pustil.

Film si lahko ogledate v vseh večjih slovenskih kinematografih.

Ocena: 3/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Pattinsonova igra
  • Komični vložki
  • Izvirno prvo dejanje
  • Nastavki za naslavljanje dilem tehnološkega napredka in kapitalizma

MINUSI

  • Kratek doseg v družbeni kritiki
  • Klišejsko in generično zadnje dejanje
  • Karikirani liki

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih