Recenzija: Maria
“Intimni portret največje operne dive 20. stoletja.”
-
Vid Šteh - 18 decembra, 2024
- 07:00
Psihološka drama Maria predstavlja sklepno poglavje trilogije o najvplivnejših ženskah 20. stoletja v režiji čilskega filmarja Pabla Larraina, ki se je pred tem dotaknil intimnih življenj prve dame pokojnega ameriškega predsednika Kennedyja Jacqueline Kennedy in britanske “uporniške” princese Diane. Vsi trije filmi predstavljajo osvežitev znotraj žanra filmskih biografij, saj se domiselno distancirajo od pretiranega sentimentalizma in poveličevanja portretiranih oseb in se namesto tega iskreno dotaknejo njihovih kompleksnih intimnih življenj.
Maria v naslovu pričujočega filma je grška operna diva Maria Callas (1923-1977), ki po mnenju mnogih velja za najboljšo operno pevko vseh časov. Širši javnosti se je najbolj zapisala v spomin s svojo izjemnim glasbenim znanjem in čudovitimi dramatičnimi interpretacijami, zaradi katerih ji je bil dodeljen vzdevek La Divina, priznani ameriški skladatelj Leonard Bernstein pa jo je označil za “biblijo operne umetnosti”. Kot pa je pogosto značilno za umetnike, je tudi Callasova dvigala prah s svojim močnim temperamentom ter razvpito afero z grškim mogotcem Aristotelom Onassisom.
Lerrainov film se z izjemo nekaterih bežnih flashbackov osredotoča na zadnji teden v pevkinem življenju; ta sedaj živi v Parizu in se bori z vsem bolj šepajočim zdravjem ter neuspešnimi poskusi obuditve kariere, ki je že nekaj let v zatonu. Med obujanjem spominov na prelomne trenutke njene kariere se postopoma razkrije pretresljiv portret nerazumljene umetnice, ki je vso življenje dajala glas množicam, medtem ko se je sama soočala z občutki depresije, osamljenosti in notranje razklanosti.
Podobno kot pri filmih Jackie in Spencer je tudi Maria nekonvencionalna biografija in zahteven filmski eksperiment, namenjen specifičnemu občinstvu, ki se je nasitilo polikanih biografij tipa Bohemian Rhapsody. Larraina ne zanima rutinsko beleženje pomembnih dogodkov v pevkini karieri, ampak namesto tega ustvari neglorifirican, vendar spoštljiv poklon ženski, ki je pustila močan pečat v zgodovini operne umetnosti. Hkrati gre za film, v katerem glavna igralka Angelina Jolie postreže s svojo najboljšo in predstavo v karieri, med adute pa velja omeniti pričakovano izpiljeno vizualno podobo, čudovit izbor glasbe ter zgodbi primeren melanholični ton, ki naredi ganljivo zgodbo še bolj atmosferično.
Zaradi specifičnega pripovednega sloga in vzdušja, ki ju Larrain uporablja že od začetka svoje kariere, je pričakovano, da nekaterim film Maria ne bo povšeči; tisti, ki pričakujete poglobljeno analizo njenega življenja, boste najverjetneje razočarani, saj se film zgolj bežno dotakne razvoja njene kariere, še posebej afera z Onassisom je prikazana zgolj v peščici prizorov, ki pa so bolj namenjeni razlagam o tem, kaj je Callasovo pripeljalo do osebnega in poklicnega kolapsa. Callasova v tem filmu ni na vrhuncu, ampak na dnu, v svojem najbolj ranljivi luči, zato pretirane glorifikacije njenega lika nikar ne pričakujte.
Tisti, ki vam je blizu Larrainov stil in ste uživali v filmih Jackie in Spencer, bodo tudi v ganljivem poklonu Callasovi našli veliko razlogov za ogled. Nekateri ciniki bodo film označili za t.i. oskarjevsko vabo, vendar pa se ta oznaka zdi nekoliko krivična. Gre za film, ki s sofisticiranostjo in iskrenostjo odpre vrata v zasebnost enako karizmatične kot tudi problematične operne velikanke, ob kateri so odraščale številne generacije opernih pevcev.
Film Maria si bo moč v kratkem ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 4/5
PLUSI
- Magična predstava Angeline Jolie
- Izpiljena vizualna podoba
- Spretno izogibanje klišejem filmskih biografij
- Pretresljiv in ganljiv poklon operni divi
MINUSI
- Za ljubitelje bolj konvencionalnih biografij zna biti film pretežak zalogaj
- Nekateri deli pevkinega življenja so zgolj bežno raziskani
Viri slik: FilmTekercs, Hollywood Reporter, Cinemagia