Recenzija: Konklave

»Politični triler v Vatikanu«

Konklave je najnovejši triler priznanega režiserja Edwarda Bergerja, ki nas je v preteklosti že navdušil z mojstrovino Na zahodu nič novega. Tokrat nas popelje za zaprta vrata Vatikana, kjer se odvija napeta zgodba o izvolitvi novega papeža. Film, ki v glavni vlogi predstavi izjemnega Ralpha Fiennesa, ni klasični triler z eksplozijami in vratolomno akcijo, temveč subtilna, večplastna pripoved, polna političnih intrig, zakulisnih manevrov in presenetljivih preobratov. Do zadnjega kadra gledalca drži v napeti negotovosti in ga nagrajuje z izvrstno filmsko izkušnjo.

Edward Berger, ki je svoj status vrhunskega režiserja potrdil na predlanski podelitvi oskarjev, tudi tokrat ne razočara. Konklave je izjemno dovršen film, namenjen predvsem tistim gledalcem, ki od filma pričakujejo več kot zgolj površinsko zabavo. Temelji na istoimenski knjižni uspešnici Richarda Harrisa, scenarij pa je prispeval Peter Straughan, ki v celoti ujame tako kompleksnost zgodbe kot njen psihološki naboj.

Dogajanje je postavljeno v enega najskrivnostnejših prostorov na svetu – Vatikan. Kardinali iz vsega sveta se zbirajo, da bi izvolili novega svetega očeta. Proces, prepleten z duhovnimi vprašanji in političnimi igrami, spremljamo skozi oči kardinala Lawrencea (Fiennes), ki poleg organizacije volitev razmišlja o lastnem odnosu do vere. Film izjemno realistično prikazuje klavstrofobično vzdušje konklave ter razkriva kompleksnost in arhaičnost tega starodavnega procesa.

Ralph Fiennes ponovno dokazuje, zakaj velja za enega najboljših igralcev svoje generacije. S svojo minimalistično, a globoko igro uspe ustvariti večplasten lik, ki prepriča in navduši. Njegova obrazna mimika in subtilni izrazi pogosto povedo več kot dolgi dialogi, kar filmu doda plast umetniške prefinjenosti. To je vloga, ki bi mu lahko končno prinesla težko pričakovanega oskarja.

Tudi stranske vloge so odigrane vrhunsko. Stanley Tucci, John Lithgow, Sergio Castellitto in Isabella Rossellini prinesejo globino in dodatno dimenzijo zgodbi, medtem ko manj znani igralci v ozadju uspešno dopolnjujejo ansambel.

Bergerjeva režija je brezhibna. Mojstrsko obvladuje napetost in prikazuje intrige ter čustvene boje protagonistov s subtilno natančnostjo. Vse to dopolnjuje izjemna fotografija, ki skozi premišljene kadre poudarja občutek izolacije, mogočnosti in tesnobe. Scenografija je neverjetno avtentična; kljub temu da film ni bil posnet v Vatikanu, gledalec dobi občutek, da je pravzaprav tam.

Glasbena podlaga Volkerja Bertelmanna, ki je za Na zahodu nič novega prejel oskarja, je še ena zvezda filma. Klasični italijanski toni in napeta zvočna kulisa popolno dopolnjujejo atmosfero. Glasba služi kot subtilen, a ključen element, ki dviguje napetost, kadar je to potrebno, in ustvarja skoraj hipnotično vzdušje.

Čeprav je Konklave vrhunski izdelek, njegov počasnejši tempo in poudarek na subtilnostih morda ne bosta všeč vsem gledalcem. Film zahteva zbranost in potrpežljivost, saj se dogajanje osredotoča na dialoge in čustveno dinamiko, ne pa na akcijo. Prav tako lahko nekateri deli zgodbe delujejo nekoliko predvidljivo, a to ne zmanjšuje njene splošne kakovosti.

Konklave je nedvomno eden izmed boljših političnih trilerjev zadnjih let. Z odličnimi igralskimi predstavami, mojstrsko režijo in nepozabno glasbeno podlago ponuja filmsko izkušnjo, ki gledalca nagradi za njegovo pozornost. Ljubitelji zahtevnejših filmov in političnih intrig bodo v njem našli pravo mojstrovino.

Film Konklave je na sporedu vseh večjih slovenskih kinematografov. Priporočali bi ga ljubiteljem političnih trilerjev.

Ocena: 4/5