Recenzija: I Saw the TV Glow
»Najbolj razdiralen film letošnjega leta.”
-
- 8 julija, 2024
- 11:00 dop
Pojav televizije je s seboj prinesel tudi eno najbolj neprijetnih resnic sodobne družbe; televizijska zabava je postala ne zgolj sredstvo kratkočasnega razvedrila, ampak je za mnoge mlade (še posebej tiste iz razbitih družin) postala vzgojiteljica, ki jim je nudila sprejetost, ljubezen in celo izoblikovanje identitete. Ta problematika, ki se je s pojavom interneta še bolj poglobila, predstavlja rdečo nit abstraktne mladinske srhljivke I Saw the TV Glow, ki jo lahko uvrščamo med najbolj provokativne filme letošnjega leta.
Film je postavljen v leto 1996 in spremlja najstniška izobčenca, sramežljivega in molčečega Owena (Justice Smith) ter uporniško Maddy (Brigette Lundy-Paine), ki najdeta uteho v spremljanju nadaljevanke The Pink Opaque, serije o dveh najstnikih, ki se s pomočjo telekinetičnih sposobnosti borita proti zlobnim pošastim. Serija dvojico dobesedno potegne s svet izumetničene televizijske resničnosti, zaradi katerega se kmalu izolirata od zunanjega sveta in začneta izgubljati lastni identiteti.
Film ameriške režiserke Jane Schoenbrun, ki se je vrsto let kalila v žanru dokumentarnega filma, leta 2020 pa presenetila z enako provokativnim igranim celovečercem We’re All Going to the World’s Fair, je ob izidu naletel na dokaj pozitivne odzive filmskih kritikov, medtem ko se je občinstvo odzvalo bistveno bolj mešano; nekateri so v filmu prepoznali unikaten pristop do obravnavanja univerzalnih tem najstniške tesnobe, osamljenosti ter izgubljene identitete, spet drugi pa so film odpravili kot dolgočasen in pretenciozen umetniški eksperiment.
Odziv občinstva je vsekakor razumljiv, še posebej zaradi tega, ker je film oglaševan kot grozljivka, četudi je ta oznaka precej zavajajoča; film resda vsebuje elemente omenjenega žanra, vendar pa vleče bistveno več vzporednic z oskarjevsko mojstrovino Mesečina, saj imamo v obeh primerih opravka z poetično obarvano zgodbo o odraščanju mladih ljudi v odtujenem in nerazumljenem svetu s poudarkom na izoblikovanju spolne identitete. Mnoge gledalce bo pri filmu odvrnil tudi počasen tempo, ki zahteva veliko potrpežljivosti, namerno odprt konec pa pušča grenak priokus.
Navkljub zahtevnosti pa je I Saw the TV Glow film, ki ga v današnji vse bolj mlačni, pozabljivi in konformistični ponudbi močno pogrešamo; film z močno vizijo, samozavestno umetniško držo ter poglobljeno zgodbo, ki navkljub časovni umestitvi v 90. leta ostaja strašljivo aktualna tudi danes. In tudi če se boste med ogledom dolgočasili, vas bodo prevzeli čudovita vizualna podoba, sanjska afmostera, ki z izpostavljenimi neonskim lučmi ter svetlobnimi kontrasti med pisanimi barvami in temačnostjo prepričljivo obudi duh 90. let. Ne smemo pa pozabiti na odlične igralske predstave, kjer nekaj pozornosti zbudi skoraj neprepoznavni Fred Durst, sicer frontman nekdanje nu-metal senzacije Limp Bizkit.
Če v filmih iščete zgolj razvedrilo, ki vam bo za slabi dve uri poslalo možgane na pašo, potem I Saw the TV Glow ni za vas. Če pričakujete tipično mainstreamovsko grozljivko, se ogledu prav tako izognite. Če ste pripravljeni biti izzvani in stopiti v abstrakten svet brez osladnih srečnih koncev in poenostavljenih rešitev, pa vas bo pričujoča poslastica navdušila.
In za konec še nasvet; filmov za ogled ne izbirajte zgolj na podlagi ocen na spletnih straneh kot so IMDB, Rotten Tomatoes in Letterboxd. Zaradi tega boste zamudili ogromno odličnih filmov.
Film I Saw The TV Glow priporočamo vsem oboževalcem zahtevnejših filmov z izrazito eksperimentalnim pristopom.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Privlačna vizualna podoba
- Prepričljiva sanjska atmosfera
- Odlične igralske predstave
- Globoka in kompleksna zgodba
MINUSI
- Film zahteva ogromno potrpežljivosti
- Oznaka “grozljivka” je zavajajoča
