Recenzija: Feničanska spletka
»Nova prevlada stila nad vsebino«
-
- 3 junija, 2025
- 17:00
Feničanska spletka je najnovejši film enega najbolj prepoznavnih ameriških režiserjev, Wesa Andersona. Čeprav je v začetku tisočletja navduševal z inovativnimi pripovedmi in estetsko svežino, se zdi, da so se njegovi filmi v zadnjih letih ujeli v zanko ponavljanja. Mnogi so upali, da bo Feničanska spletka pomenila vrnitev h koreninam, a namesto tega smo dobili še en film po ustaljenem receptu — brez prave iskrice, brez presenečenja.
Wes Anderson si je skozi leta zgradil zvesto bazo občinstva, ki ga obožuje zaradi njegovega nezamenljivega vizualnega sloga, specifične postavitve kadrov, hitrih dialogov in premišljene glasbene podlage. Filmi, kot so Rushmore, Kraljestvo vzhajajoče lune in Grand Budapest Hotel, so postali sodobne klasike. Tudi na področju animacije je s Čudovitim lisjakom in Otokom psov dokazal svojo širino. Pred kratkim je končno prejel svojega prvega oskarja za kratki film The Wonderful Story of Henry Sugar.
Toda tisto, kar Andersonove najboljše filme ločuje od povprečnih, so močni liki in emocionalna globina. Ko mu uspe zadeti pravo ravnovesje med slogom in vsebino, dobimo film, ki je duhovit, srčen in pomenljiv. Žal pa Feničanska spletka, podobno kot lani Asteroid City, teh pričakovanj ne izpolni.
Film spremlja Zsa-Zso Kordo, arogantnega tajkuna in preprodajalca orožja, ki se znajde pred življenjsko prelomnico. Njegov največji projekt visi na nitki, medtem ko se mora spopasti z vrsto atentatov svojih sovražnikov. V glavni vlogi blesti vedno prepričljivi Benicio del Toro, ob njem pa sta Mia Threapleton in Michael Cera. Kot je pri Andersonu že stalnica, se v stranskih vlogah pojavijo številni zvezdniki: Tom Hanks, Scarlett Johansson, Bryan Cranston, Benedict Cumberbatch, Riz Ahmed, Jeffrey Wright in drugi. A ravno v tem se skriva eden večjih problemov – zvezdniki so pogosto omejeni na nekajminutne nastope, ki ne izkoristijo njihovega igralskega potenciala in razbijejo ritem pripovedi.
Osrednji lik je tipičen za Andersonovo filmografijo: starejši moški, ki je zaradi kariere zapostavil družino in se zdaj želi odkupiti. A tovrstna tematika, čeprav nekoč sveža, deluje tokrat predvidljivo in brez prave emocionalne teže. Režiser znova daje prednost stilu pred vsebino, kar je tudi najpogostejša kritika njegovega zadnjega ustvarjanja.
Film je, kot bi pričakovali, vizualno dovršen. Kadri so čudoviti, scenografija in kostumografija natančno premišljeni, glasbena podlaga Alexandra Desplata pa je verjetno najboljša stvar v celotnem filmu. Vse to bi lahko bilo temelj nečesa večjega — če bi zgodba premogla več substance.
Žal Feničanska spletka ostane le na površju. Poskuša se dotakniti tem, kot so oligarhija, revolucija, družinske vezi in minljivost, a pri nobeni ne gre zares do konca. Posamezni prizori sicer navdušijo s svojo podobo, a kot celota film ne ponudi koherentne zgodbe, ne čustvenega zaključka, niti ne spodbudi k razmisleku.
Feničanska spletka bo verjetno zadovoljila le najbolj zveste oboževalce Wesa Andersona in filmske navdušence, ki jih bolj kot vsebina zanimajo slogovne in tehnične značilnosti. A za večino gledalcev bo to še en film, ki vizualno očara, a čustveno pusti hladnega.
Feničanska spletka je na voljo za ogled v vseh večjih slovenskih kinematografih.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Izjemna glasbena podlaga
- Dovršena scenografija in kostumografija
- Prekrasni, estetsko dodelani kadri
MINUSI
- Prazna, razvodenela zgodba
- Površinsko obdelani liki
- Neizkoriščen igralski potencial
- Ponavljanje že videnih motivov
Viri slik: The Guardian, Variety, ScreenRant, The Peach Review
