Recenzija: Asteroid City
“Prevlada stila nad… vsem.”
-
- 9 avgusta, 2023
- 20:00
Lahko se strinjamo, da je Wes Anderson eden najbolj unikatnih filmskih umetnikov, ki je v svoji več kot četrt stoletja dolgi karieri uspel postati pomembno ime med ljubitelji ameriškega neodvisnega filma in utemeljitelj “prikupnega čudaštva” (čezlužniki za to uporabljajo izraz quirky). Pa vendar se zdi, da je Anderson v zadnjem desetletju dokazal zgolj to, da njegova zmagovalna formula potrebuje konkretno osvežitev.
Že njegov prejšnji celovečerec Francoska depeša je kazal znake Andersonovega pretiranega zanašanja na stil kot na vsebino, kar je posledično vodilo do mestoma duhovitega, vendar povečini precej nevznemirljivega in monotonega filma, ki je vizualno in idejno obtičal v drugi polovici 90. let. Da pa je Anderson ob svojem navdušenju nad lastnim prepoznavnim stilom pozabil na vsebino, pa še bolj dokazuje črna komedija Asteroid City, ki bo najverjetneje predstavljala močan zalogaj tudi za njegove najbolj zagrete oboževalce.
Zgodbo filma (oz. nekaj temu podobnega) je možno strniti v nekaj stavkih; leta 1955 se uspešni dramatik (izkaže se, da je njegova igra predloga za film, ki ga gledamo) po ženini smrti z otroci odpravi v majhno puščavsko mesto Asteroid City, kjer sta največji znamenitosti velikanski meteoritski krater in astronomski observatorij. Izkaže se, da je družina prispela v mesto ravno v trenutku srečanja mladih zvezdoslovcev, sočasno pa v New Yorku junaki opisane zgodbe pripravljajo gledališko predstavo z naslovom Asteroid City.
Za začetek opozorilo; tisti, ki se želite pobliže spoznati s filmografijo Wesa Andersona, pa ne veste, kje začeti, se filma Asteroid City v veliki meri izognite. Gre namreč za tipično “andersonovski” film, s katerim po vsej verjetnosti ne bo pridobil novih oboževalcev; kvečjemu bo tistim, ki jim filmarjev stil ni blizu, dal še več razlogov, da njegovih filmov še lep čas ne bodo želeli gledati. Kar pa je v veliki meri Andersonova krivda, saj je ta s pričujočim filmom prestopil mejo med unikatnostjo in samozadostno pretencioznostjo.
Tehnični vidik filma je znova na visokem nivoju; močne kontrastne barve in nasploh privlačna vizualna podoba so znova nekaj, na čemer si bo gledalec spočil oči. Enako impresivna je tudi igralska zasedba, kjer je moč najti prvoligaše kot so Tom Hanks, Bryan Cranston, Edward Norton, Scarlett Johansson, Jeff Goldblum, Steve Carrell, Matt Dillon, Jeffrey Wright in Tilda Swinton. Škoda le, da jih velika večina v filmu nima kaj za početi in da je prav žalostno gledati, kako je njihov talent zapravljen za več kot očitno podpiranje dve uri dolge šale, katere poanto najverjetneje razume zgolj Anderson.
In da ne bo nesporazumov; popolnoma nič ni narobe, če filmar neguje svoj prepoznaven stil, vendar pa je Anderson pri tem početju dobesedno obtičal in nikakor ne zmore / noče osvežiti preverjene formule. Posledica tega je, da je vse, kar je bilo v njegovih prejšnjih filmih duhovito in inovativno, zadnja leta vse bolj dolgočasno, monotono in že skorajda zoprno. Koliko filmov z liki, ki govorijo in se obnašajo kot brezizrazni roboti in so nadeti v kričeča oblačila, Anderson še namerava posneti, preden mu bo postalo jasno, da ta šala ni smešna že vsaj deset let?
Gledanje filma Asteroid City bi tako bilo še najbolj primerno opisati s pridevnikoma frustrirajoče in naporno; morebiti ima film s svojim dogajanjem (ali nekaj temu podobnega) globjo poanto, morebiti pa se je Anderson v svoji vse bolj neznosni pretenciozni drži odločil reciklirati zgodbe in like, ne da bi mu pri tem bilo kaj mar za občinstvo.
Morebiti pa obstaja še tretja možnost, za katero pa srčno upamo, da ne drži; Andersonu je po četrt stoletja kariere zmanjkalo idej in je za vedno postal žrtev lastnega uspeha, zato je edino, kar mu preostane, vrtenje v krogu, dokler mu ne bodo tudi najbolj zagreti oboževalci od naveličanosti in frustracij obrnili hrbet. Kot že rečeno; nikakor si ne želimo, da bi do tega prišlo, toda s takšnim dolgčasom, kot je Asteroid City, Anderson svoji karieri ne napoveduje svetle prihodnosti.
Asteroid City je na voljo za ogled na rednem sporedu slovenskih kinematografov, priporočali pa bi ga zgolj najbolj gorečim oboževalcem filmov Wesa Andersona.
Ocena: 2/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Zavidanja vredna igralska zasedba
- Unikatna vizualna podoba
MINUSI
- Občutna prevlada stila nad vsebino
- Dolgočasna zgodba brez poante
- Reciklirane šale in gagi
- Pusti in nezanimivi liki
Viri slik: The Manual, It’s Nice That, 180Studios, VagueVisages
