Recenzija: Drakula: večna ljubezen
“Vampirski teater ljubezni.”
Znameniti vampirski grof Drakula, ki je zaživel v literarni klasiki Brama Stokerja, je očitno eden od tistih likov, ki tudi po številnih filmskih adaptacijah še vedno predstavlja močan vir navdiha za številne filmarje. F.W. Murnau, Werner Herzog, Francis Ford Coppola, Dario Argento in Robert Eggers so samo nekateri od številnih filmarjev, ki so se lotili večne zgodbe o boju med dobrim in zlim, ki ga poganja vroče erotično hrepenenje po večni ljubezni in uživanju krvi. S kostumsko srhljivko Drakula: Večna ljubezen se omenjeni skupini režiserjev pridružuje tudi francoski veteran Luc Besson, ki pa se bolj kot grozi posveča romantiki.
Film ohranja izvorno zgodbo Stokerjevega romana; v 15. stoletju se vplivni romunski princ Vlad Drakula (Caleb Landy Jones), ki je nesmrtno zaljubljen v svojo ženo Elisabeto (Zoë Bleu), odzove klicu božje dolžnosti in krene v bitko s Turki, vendar pa ko Elisabeta tragično umre, Drakula prekolne Boga in postane krvoločni vampir. V naslednjih stoletjih princ postane trpeči samotar, vse dokler nekega večera ne uzre fotografije zaročenke odvetnika Jonathana Harkerja, ki je na las podobna njegovi pokojni ženi.
Glede na dejstvo, da je bil Stokerjev Drakula deležen neštetih filmskih adaptacij (od zadnje, Eggersove predelave kultnega Nosferatuja mineva komaj pol leta), se velja vprašati, če Bessonova interpretacija ikončinega lika prinaša kakšno novost. Odgovor je hkrati pritrdilen kot tudi nikalen. Drakula: Večna ljubezen se od ostalih adaptacij razlikuje v tem, da je v prvi vrsti kostumska romantična drama, ki se osredotoča na prikaz tragične ljubezni med Drakulo in njegovo ženo Elisabeto, medtem ko je konflikt med svetom smrtnikov in vampirjev, popisan v romanu, tokrat močno v ozadju.
Kot je moč pričakovati, Besson tudi tokrat poskrbi za vizualno razkošen in atmosferičen film, ki ga poganja Jonesova odlična igralska predstava. Slednji prepričljivo upodobi lik trpečega in konfliktnega vampirskega grofa v iskanju izgubljene ljubezni, medtem ko je njegova krvoločnost drugotnega pomena oz. zgolj občasno izpostavljena. Proti pričakovanjem Besson Drakulino tragično ljubezensko zgodbo napolni s humorjem, kar se zdi kot slaba ideja, toda v režiserjevi baročno načičkani in teatralni interpretaciji je takšen pristop smiseln in zgodbi doda mnogo vzdušne dinamike.
Navkljub nekaterim drznim in domiselnim potezam pa zelo hitro postane jasno, da je Drakula: Večna ljubezen konflikten film z dvema vizijama, ki se ne združita v koherentno celoto. Zgovoren je namreč podatek, da je film nastal na Jonesovo pobudo, ko je Besson izrazil močno željo po vnovičnem sodelovanju z igralcem, s katerim je pred tem posnel akcijski triler Dogman. Preprosteje rečeno; gre za film, kjer glavni igralec bistveno bolje razume lik Drakule kot pa režiser. Posledica tega je film, ki ga zaznamuje cel kup čudnih odločitev, nenadnih preskokov med komičnim in tragičnim ter pomanjkanje vizije, ki je tokrat omejena na zelo očitno kopiranje Coppoline klasike Dracula z nepozabnim Garyjem Oldmanom v naslovni vlogi.
Bessonova intepretacija Drakule prinaša mešane rezultate; podkrepljena z Jonesovo zavzeto igralsko predstavo, zavidljivo in razkošno produkcjo ter občasno vzdušno atmosfero, ki prikliče šarm klasičnih vampirskih grozljivk, vendar pa hkrati ohromljena zaradi mnogih čudnih odločitev, zbeganih menjav razpoloženja in očitnega dejstva, da Besson lika Drakule ne razume najbolje in ga posledično podreja viziji, ki pa ni povsem jasno začrtana.
Film Drakula: Večna ljubezen si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlični Caleb Landry Jones
- Prepričljiva zmes romantike, humorja in tragedije s ščepcem suspenza
- Občasno razkošen in atmosferičen film
MINUSI
- Veliko bizarnih stilističnih in vsebinskih sprememb, ki ne bodo pogodu ljubiteljem Drakule
- Zbegana Bessonova režija
- Film je prepogosto bleda kopija Coppoline Drakule iz leta 1992
Sorodne recenzije
Viri slik: PunchDrunkCritics, Vodafone, TVTime
