Recenzija: Avatar: Pot vode

“Vizualno spektakularna vrnitev Avatarja.”

Po izidu prvega globalno uspešnega filma Avatar v letu 2009 režiser James Cameron ni kot samostojni režiser stal za nobenim naslovom. Zdaj je nazaj in vredno je bilo počakati. V nadaljevanju in vizualno spektakularni vrnitvi na luno Pandoro nas je navdušil. Uspel je nadgraditi zgodbo in like ter nam naslikati čustveno zgodbo družine Sully. Za franšizo Avatar stojijo velika pričakovanja in mi smo po ogledu filma v 3D tehnologiji pregledali dogajanje ter ocenili ali jih je režiserju Cameronu uspelo upravičiti.

Skoraj desetletje za dogodki iz prvega filma Avatar smo ponovno na luni Pandora, kjer Jake Sully (Sam Worthington) in Neytiri (Zoe Saldana) začneta novo prisrčno zgodbo družine Sully. Njuna družina je številčnejša za kar štiri nove člane in v kratki montaži vidimo njihovo odraščanje. Če ste mislili, da je zlikovec Quaritch (Stephen Lang) iz prvega filma dokončno pokončan, se močno motite. Vodja se reinkarnira v telesu avatarja in vodi svojo posadko v napad proti Sullyju in njegovi družini.

Avatar: Pot vode ima v zgodbi veliko vzporednic s prvim filmom, a vseeno izjemno stoji kot samostojen film. Lahko si ga ogledate brez, da pogledate prvi del in boste ob ogledu vseeno neizmerno uživali. Razlog za to je, da nam režiser v prvem delu filma naredi kratko obnovo in preko nekaterih novih likov barvito pojasni dogajanje iz prvega filma. Šele nato se podamo v Pot vode, kjer družina Sully išče zavetje pred prerojenim Quaritchom.

Ob prehodu v svet vode spoznamo klan Metkayina, izjemno novo pleme, kateri so gospodarji oceanov, tako kot so člani klana Omaticaya gospodarji gozdov. Tukaj prvič nastopijo dih jemajoči vizualni učinki, ki na različne načine navdušijo, predvsem pa z odlično uporabo modro-vijoličnih kontrastov. Večkrat se avatarji potapljajo in raziskujejo novi svet ter pot vode, ki sta jima do takrat še neznana. Škoda je sicer, da smo praktično dobili kopijo plemena Na’vi namesto česa bolj inovativnega, a tudi tukaj je Cameron poskrbel, da je bilo vse izpeljano kar se da podrobno.

Poleg vizualnih učinkov je bila izredna tudi uporaba svetlobe in teme, saj je to večkrat v dialogu omenjeno kot pomemben element v življenju klana Metkayina. Pri igranju s svetlobo smo dobili fenomenalne kadre, saj je Cameron poskrbel za osupljive prehode. Nekoliko manj osupljivi pa so bili prehodi na začetku filma, kjer se je vrtoglavo hitelo z dogajanjem in smo zaradi tega dobili precej nenadne spremembe razpoloženja v filmu. V eni instanci smo spremljali mirno odraščanje otrok družine Sully, nato pa smo še v istem trenutku katapultirani v akcijske prizore.

Akcijski prizori so sicer zelo kvalitetni in so bili eden najpomembnejših elementov novega filma. Na začetku smo gradili zgodbo, nato se spoznali z vodnim svetom, v tretjem aktu pa smo preko akcije katapultirani v prizore podobne tistim v Titaniku, ki so nas vznemirjeno držali v napetosti do samega konca. Tudi predhodno nas je akcija večkrat presenetila in prikazala zanimive nove sekvence z dodatkom dobrih starih iz prvega Avatarja. Velikokrat jih je sprožil Lo’ak (Britain Dalton). Lahko bi celo rekli, da prevečkrat, saj se je vedno znova znašel v neumnih situacijah za katere ni in ni bilo posledic ali pa so te bile trivialne.

Otroci so v zgodbi imeli veliko in pomembno vlogo. Dobro so bile vključene tematike, s katerimi se spopadajo najstniki, ki se bodo z njimi lahko poistovetili. Velika uganka filma je ‘potepuški’ Pajek, za katerega večkrat nismo vedeli, kam točno se nagiba. Zaradi tega je Cameron imel veliko prostora za upravljanje z likom in potencial, ki ga je znal dobro izkoristiti. Lahko bi rekli, da je prav Pajek največje pozitivno presenečenje na strani igralcev in imenitna izbira za nekaj drugačnega v zgodbi.

Zgodba nosi pomenljivo sporočilo, saj smo večkrat skoznjo videli pomembnost sožitja z živalmi in kako ključno je to medsebojno spoštovanje, kot tudi spoštovanje morja. To sta veliki problematiki, ki v današnjem svetu ne prejmeta dovolj pozornosti, zato je iz tega vidika potrebno dodatno pohvaliti režiserja. Duhovni Tulkuni so bili posledično ena najboljših in najbolj pomembnih novosti v zgodbi in so bili ključni pri razvoju in razpletu zgodbe.

Vsekakor bi lahko prva dva razvlečena akta skrajšali, saj smo večkrat hiteli in naleteli na predvidljive situacije ter delno reciklažo zgodbe. Pri njih kot gledalci nismo prejeli pomembnih novih informacij, ampak zgolj obnovitev že znanih. Film je dolg dobre tri ure, a še vedno v določenih trenutkih daje občutek, da preveč hiti in nam ne da prostora, da bi lahko vso dogajanje, sploh čustveno, premleli, preden se podamo v akcijo.

Ne le v akcijskih prizorih, temveč čez celoten film smo lahko slišali in občutili edinstveno glasbeno podlago, ki pričara nepozabno vzdušje. Tudi mešanje zvokov v gozdu in ob vodi je bilo na visokem nivoju ter nas je dodatno poglobilo na luno Pandora. Vse franšize imajo svoj unikatni zvok in tudi Avatar je to uspešno izpeljal s svojo glasbo in zvočnimi učinki. Zoe Saldana, The Weeknd in skladatelj Simon Franglen so vsekakor pustili svoj vtis v filmu. Še posebej je treba izpostaviti Franglena, ki je skupaj s pokojnim Jamesom Hornerjem sodeloval pri izvirnem filmu Avatar in je večino zadnjih treh let porabil za kreacijo čudovite glasbe težko pričakovanega nadaljevanja.

Največja težava prejšnjega in novega Avatarja še vedno leži pri zlikovcu, saj Quaritch ni podobno kulten lik, kot so Thanos, Joker, Darth Vader, Voldemort in druga zgodovinska imena. Njegova motivacija je v tem primeru maščevanje in z določenim razvojem je bil njegov lik nadgrajen, a ne dovolj, da bi nas resnično navdušil. Neizkoriščen potencial pri zlikovcu nas tako loči od tega, da bi lahko film nadgradili iz sijajnega v prvovrstnega.

Ogled filma v vsakem primeru toplo priporočamo, saj gre za posebno vizualno izkušnjo, ki je ni moč izkusiti pri nobenem drugem filmu. Režiser James Cameron je ponovno poskrbel za odlično filmsko izkušnjo tudi pri ogledu filma v 3D tehnologiji, zato priporočamo, da se odločite za to izkušnjo, če boste imeli to možnost. Avatar: Pot vode nas je navdušil, a nas ni pustil odprtih ust. Film si je možno ogledati v vseh večjih kinematografih.

Ocena: 4/5