Vrhunski filmi, ki jih verjetno niste videli, pa bi jih morali - 24. del

V naši redni rubriki lahko prebirate o skritih draguljih, ki so vredni ogleda. Tokrat smo pripravili že 24. edicijo. Ostale lahko najdete na naši spletni strani pod ključno besedo Vrhunski filmi.

Naši tokratni predlogi so:

The Cremator (1969)

Sežigalec trupel (1967) je najbolj znan roman češkega pisatelja Ladislava Fuksa, ki je s svojo nenavadno strukturo, bizarnim smislom za humor in sprevrženim psihološkim portretom vsakdanjega človeka, ki pade pod močan vpliv nacistične ideologije, postalo eno od temeljih del sodobne češke književnosti. Dve leti po izidu je češki “novovalovec” Jurij Herz posnel filmsko adaptacijo romana, ki je navkljub nekaterim manjšim spremembam izvrstno povzela njegovo sporočilo in grotesko duhoviti ton. Zgodba, postavljena v Prago tik pred izbruhom druge svetovne vojne, sledi sežigalcu trupel, ki podleže agresivni nacistični propagadni in začne sežiganje trupel dojemati kot del človekovega notranjega očiščenja. Srhljiva atmosfera, značilni češki humor, presunljiva igralska predstava Rudolfa Hrušinskega in eden najbolj zastrašujočih epilogov v zgodovini filma so zgolj nekateri od mnogih adutov, ki jih ponuja pričujoča klasika.

Scum (1979)

Alan Clarke (1935-1990) je britanski filmar, ki mu provokacija in soočanje z bolečnimi družbenimi problematikami nista bili nikoli tuji. Leta 1977 je za BBC posnel enourni televizijski film Scum, ki je prikazoval krute razmere v britanskih zaporih za mladoletne prestopnike, vendar je pa bil film zaradi občutljive vsebine in eksplicitnega nasilja umaknjen iz sporeda. Clarka to ni ustavilo v prizadevanjih, da bi dolgo časa zamolčano zgodbo predstavil širši javnosti in rezultat tega je istoimenski celovečerec iz leta 1979, ki je v vseh pogledih superioren televizijski različici. Scum je srhljiv, umazan in nasilen portret nečloveškosti in surovosti zaporniškega sistema, kjer vladajo nasilje, sadizem in rasizem. Klasika zaporniških filmov.

Pulse (2000)

Internet lahko dojemamo kot zakladnico informacij, hkrati pa je tudi eden od glavnih “krivcev” za poglobljene osebne stiske posameznikov, ki jih je virtualni svet pahnil v brezno odtujenosti in osamljenosti. S tega vidika je japonska grozljivka Pulse režiserja Kiyoshija Kurosawe, ki je že pred tem šokiral s srhljivo mojstrovino Cure, preroška; v filmu namreč spremljamo več posameznikov, ki ugotovijo, da mrtvi preko interneta vdirajo v svet živih in tako se svet znajde na robu apokalipse. Zaplet filma se morebiti zdi zelo absurden, toda Pulse tega razvija na tak način, da gledalcu zleze pod kožo, še posebej po zaslugi temačne atmosfere, celega kupa strašljivih prizorov in kompleksne zgodbe, ob kateri mora gledalec trenirati svoje sive celice.

Holler (2021)

Socialna drama Holler je iskren vpogled v gnilo zobovje kapitalizma v času “prvega mandata” Trumpove Amerike, predozirane s populističnimi puhlicami o povrnitvi ugleda delavskega razreda. Film je postavljen v industrijsko mestece, kjer se srednješolka Ruth in njen brat Blaze preživljata s prodajo odpadnega materiala, medtem ko živita v hiši brez vode in elektrike, njuna mati narkomanka pa čepi v zaporu. Film režiserke in scenaristke Nicole Riegel se sicer ne izogne političnim komentarjem na račun stanja “nove” Amerike, vendar pa je v prvi vrsti še vedno intimna zgodba o požrtvovalnosti, odpovedovanju in boju delavskega razreda za boljši jutri, pa četudi ta morebiti nikoli ne bo prišel.