Vrhunski filmi, ki jih verjetno niste videli, pa bi jih morali - 15. del

V naši redni rubriki lahko prebirate o skritih draguljih, ki so vredni ogleda. Tokrat smo pripravili že petnajsto edicijo. Ostale lahko najdete na naši spletni strani pod ključno besedo Vrhunski filmi.

Naši tokratni predlogi so:

The Eyes of my Mother (2016)

Režijski prvenec Nicolasa Pesca je leta 2016 na festivalu neodvisnega filma Sundance uspel razdeliti tako publiko kot tudi kritike. Psihološka srhljivka The Eyes of My Mother predstavi težavno odraščanje mlade Franciske, ki po smrti staršev (mater umori psihopatski morilec, oče pa umre nekaj let kasneje v spanju) živi sama na odmaknjeni kmetiji. Ko se v njej prebudi želja po družinskem življenju, se začne Franceska zatekati k vse bolj ekstremnim odločitvam. Film je prava poslastica za oboževalce t.i. art-house grozljivk, ki cenijo počasen tempo, nekonvencionalno pripovedno nit, izrazito temačno ozračje ter preobilico raznih bizarnosti.

Alois Nebel (2011)

Alois Nebel je poljski animirani film, posnet po istoimenski seriji stripovskih knjig Jaroslava Rudisa in postavljen na mejo med Češko in Poljsko leta 1989, tik pred padcem berlinskega zidu. V vasici Beli Potok živi samotarski železničar Alois Nebel, ki sledi dolgočasni dnevni rutini, ponoči pa ga vznemirjajo moreče vizije obrazov ujetnikov, ki so jih nacisti med 2. svetovno vojno z vlaki odpeljali v koncentracijska taborišča. S čudovito minimalistično animacijo zaznamovan film bi površno lahko označili za miks socialne drame in noirovskega trilerja, vendar pa je v prvi vrsti temačna in tragična zgodba o negotovi politični klimi na Českem v času, ko se je stari komunistični režim poslavljal, medtem ko je prihajajoči kapitalizem prinasal visokoleteče sanje o uspehu, ki so se hitro razblinile.

Utoya, July 22 (2018)

Leta 2018 je bil še vedno boleč spomin na tragedijo, ko je 22. julija 2011 desničarski skrajnež Anders Breivik izpeljal enega od najhujših strelskih pohodov v zgodovini Norveške, v katerem je umrlo 69 mladih, ki so se udeležili počitniškega tabora na otoku Utoya. Ravno zaradi travme, ki je spremljala nemški narod, se zdi posneti film na to temo precej neodgovorno in na robu neokusnega senzacionalizma. Toda Utoya, July 22 režiserja Erika Poppa je ganljiv, vendar še vedno brutalno realističen poklon žrtvam napada, kjer v enem samem neprekinjenem kadru spremljamo najstnico Kajo, ki se nehote znajde v tragičnem boju za preživetje. Film, ob katerem boste obnemeli.

Tangerine (2015)

Prvi celovečerec prvaka ameriškega neodvisnega filma Matta Bakerja je duhovita pripoved o transspolni prostitutki Sin-Dee Relli, ki se po 28 dneh prestajanja zaporne kazni na božični večer znova znajde na pločnikih Los Angelesa. Ko ji prijateljica nehote izda, da jo je v času, ko je bila v zaporu, njen zvodnik prevaral z eno od njegovih “varovank”, se Rella odpravi na kaotični izlet skozi mesto angelov, ki je zaznamovano tako z (povečinimi lažnim) bliščem in naraščujočo bedo. Film, posnet z iPhone kamero, s svojim gverilskim stilom, naturalistično igro in izrazitim pripovednim minimalizmom, venomer ohranja tisto pristno življenjskost, katero dosežejo zgolj redki filmi.

Beats (2019)

Škotska, leta 1994. Britanska vlada sprejme odlok o prepovedi ilegalnih rave zabav, ki naj bi mlade napeljevale k “antisocialnemu” vedenju. A kar je prepovedano, postane še bolj mikavno, zato ni presenetljivo, da se rave spremeni v glasbo simboličnega upora zoper oblast in antipol družbenemu komformizmu ter teženju k t.i. normalnosti. Beats je odlično odigran in vsebinsko večplasten film, ki prepleta surov škotski humor ter neusmiljeno iskren socialni realizem, ki preko osebne in presenetljivo ganljive zgodbe o najboljših prijateljih in njunem zadnjem druženju odpre mnoge še danes aktualne problematike.