V spomin: Béla Tarr (1955-2026)
Začetek novega leta je postregel z žalostno novico za filmski svet: v 70. letu starosti nas je zapustil legendarni madžarski filmar Béla Tarr, ki je s svojim brezkompromisnim umetniškim slogom, prepoznavno vizualno podobo in svojevrstnim načinom filmske pripovedi upravičeno postal eden od velikanov sedme umetnosti. Njegovi celovečerci Prekletstvo, Satanov tango ter Turinov konj so postali moderne filmske klasike, brez katerih bi bila zgodovina sedme umetnosti 20. stoletja nedvomno obubožana.
Tarr, rojen 21. julija 1955 v madžarskem mestu Pécs, je bil že kot otrok močno zaznamovan s svetom umetnosti; njegov oče je bil scenograf, mama pa gledališka šepetalka. Pri desetih letih je bil izbran na televizijski avdiciji za nastop v adaptaciji Tolstojeve novele Smrt Ivana Iljiča, vendar ga je bolj kot nastopanje zanimalo delo režiserja. Za štirinajsti rojstni dan je Tarr od očeta prejel 8mm kamero in dve leti kasneje s prijatelji ustanovil skupino amaterskih filmarjev. V tem obdobju je posnel tudi svoj prvi film Guest Workers, ki je prejel nagrado na festivalu amaterskega filma, hkrati pa je zaradi do kritike sistema pristal pod drobnogledom komunistične partije.
V zgodnjem obdobju, ki so ga zaznamovali filmi Družinsko gnezdo (1979), The Prefab People (1982) in Almanac of Fall (1984), se je Tarr spogledoval z žanri dokumentarističnega in socialno realističnega filma, ki je pogosto prikazoval trpko življenje Madžarov v obdobju komunizma. Prelomnico v njegovi karieri predstavlja leto 1988, ko je z eksistencialnim filmom noir Prekletstvo (1988) uspel izoblikovati svoj prepoznavni slog, ki ga je dokončno uvrstil med najboljše evropske filmarje vseh časov. S počasnim tempom, dolgimi neprekinjenimi kadri, hladno črno-belo podobo, liki družbenih izobčencev in minimalističnim dogajanjem, umeščenem v temačno ruralno okolje, ki je pogosto spominjalo na podobe iz postapokaliptičnega filma, je Tarr izražal svoj pesimističen pogled na svet, začinjen z rahlim cinizmom.
Tarr je nizal uspehe tudi v 90. letih; Satanski tango (1994), adaptacija romana nobelovega nagrajenca za literaturo Lászlá Krasznahorkaija, ki traja skoraj osem ur, velja za režiserjev magnum opus, s psihološko dramo Werckmeisterjeve harmonije (2000) ter skrivnostno noir kriminalko Mož z Londona (2007) pa je še bolj utrdil status enega najbolj prepoznavnih evropskih filmskih umetnikov. Leta 2011 je posnel svoj zadnji film Torinski konj, za katerega je prejel posebno nagrado žirije na Berlinskem filmskem festivalu, potem pa se je Tarr kot filmar upokojil in se v naslednjih letih posvečal filmski teoriji in produciranju filmov drugih znanih režiserjev.
Namesto zaključka
Béla Tarr je bil mnogo več kot nekdo, ki je stal za kamero in snemal filme; bil je umetniški vizionar, večni upornik, eden od pionirjev sodobne evropske sedme umetnosti in mentor številnih generacijam filmarjev. Za konec pa še eden od njegovih najbolj znanih citatov: “Zgodba za film ni pomembna. Film ne predstavlja zgodbe, ampak podobe, zvok in veliko čustev. Zgodbe so v filmu zgolj zato, da nekaj zakrijejo.”
Viri slik: ArtHitsHard, CinemaDailyUs, DAFilmFestival
