Filmologija priporoča: Nuremberg
V rubriki Filmologija priporoča namenjamo pozornost aktualni ponudbi filmov, ki se ne ponašajo z masovno produkcijo, so pa ravno zato toliko bolj vredni vaše pozornosti. Tokrat se obračamo k zgodovinski drami Nuremberg, ki nas popelje v leto 1945–1946 in v središče enega najpomembnejših in obenem travmatičnih poglavij sodobne svetovne zgodovine – nürnberških procesov po koncu druge svetovne vojne.
Film, ki ga je režiral James Vanderbilt, se naslanja na knjižno predlogo Nacist in psihiater (The Nazi and the Psychiatrist) ameriškega novinarja Jacka El-Haija, ki raziskuje psihološki vidik soočanja z nacističnim političnim vrhom. Pripoved se začne z jasno zamejitvijo konca vojne in poskusom vzpostavitve trajnega miru. Sodstvo, ki ga pooseblja vrhovni sodnik Robert H. Jackson (v filmu ga briljantno odigra Michael Shannon), ne zagovarja nagle usmrtitve akterjev nacističnih zločinov, temveč sojenje, ki bi jasno pokazalo, pred čim točno se mora človeštvo v prihodnje zaščititi.
Prav tu se vzpostavi ena glavnih napetosti filma: ali s takšnim postopkom civilizacija tvega, da nacisti dobijo priložnost predstaviti svojo plat zgodbe, ter s tem omajati podporo javnosti neizprosnemu pregonu njihovih zločinov? Je to tveganje, ki ga je svet pripravljen sprejeti, ali naj izkoristi poslednji dih vojne in posameznike naglo odstrani brez sodnih postopkov?
V ospredju zgodbe je ameriški vojaški psihiater dr. Douglas Kelley (Rami Malek), ki ga zavezniška vojska po vojni pošlje v Nürnberg, da oceni psihično stanje dvaindvajsetih priprtih nacističnih veljakov pred njihovim sojenjem. Posebna pozornost je namenjena njegovemu odnosu z rajhmaršalom Hermannom Göringom (Russell Crowe), briljantnim in karizmatičnim manipulatorjem, drugo najpomembnejšo figuro nacističnega režima.
Dr. Kelley se svoje naloge sprva razveseli. V poklicnem zanosu poudari, da ima edinstveno priložnost secirati zlo in ga od blizu preučiti, kot ga ni imel še nihče. S tem napove srce filma – psihološka soočenja med Kelleyjem in Göringom. Crowe Göringa brezhibno upodobi kot mojstra psiholoških igric. Je zlo sploh lahko tako odvratno, če za njim stoji tako šarmanten in inteligenten posameznik? Film si očitno za cilj zastavi očarati ne le Kelleyja, temveč tudi gledalca, da bi se ta z zlom na koncu, tako kot Kelley, spoprijel sam.
V nasprotju z običajnimi vojnimi dramami Nuremberg svojo moč črpa iz psihološkega in moralnega soočenja. Pripoved gledalca neprestano postavlja pred vprašanje, ali je zlo mogoče razumeti in ga omejiti na patologijo posameznika ali pa gre za sistemski produkt ideologije, ki vedno omogoča prelaganje odgovornosti.
Vanderbilt se izogiba didaktičnemu prikazu zgodovine, raje pa razkriva napetost med pravnimi normami in človeško težnjo po razumevanju motivov zločinov, ki so v zgodovini pustili temen pečat. Film je zgrajen kot preplet sodniške drame in psihološkega trilerja. Nekaj svoje ostrine pa izgubi pri nepotrebnih in klišejskih stranskih zgodbah, ki glavni pripovedi ne dodajo dodatnega čustvenega naboja, a to ne spremeni dejstva, da je Nuremberg skrbno premišljena refleksija o tem, kako se je civilizirana družba soočila s svojo temačno preteklostjo – in zakaj ga je v poplavi generičnih zgodovinskih filmov vredno videti.
