Razmišljanje o filmu Sarajevo safari

“Mit, ki postaja kruta resničnost”

Za najnovejši slovenski dokumentarec Sarajevo safari oziroma zloveščo zgodbo, ki se skriva za njim, sem prvič po naključju slišal v pogovoru s pisateljem in kolumnistom Goranom Vojnovićem. Ob misli, da bi med vojno na Balkanu v oblegano mesto Sarajevo potovali premožni tujci z namenom streljanja na civilne “trofeje”, sem sprva pomislil: “Ni možnosti, da bi se kaj takšnega dogajalo! To vidimo samo v grozljivkah tipa Žaga in Krvavi hostel!” Pa vendar se mi je že sekundo zatem v mislih porodilo neprijetno vprašanje: “Ali je ob vsej norosti, ki jo je zagrešila zgodovina človeštva, res težko verjeti, da bi nekdo za visoko plačilo nekomu vzel življenje iz golega užitka?”

Sarajevo safari, zloglasni dokumentarec režiserja Mirana Zupaniča, ki je ob izidu naletel na burne odzive določenega dela javnosti (več o tem v nadaljevanju), trenutno pa zaradi ogromnega zanimanja polni kinodvorane po vsej Sloveniji, ni tipičen predstavnik svojega žanra; od dokumentarcev se namreč pričakuje, da predstavijo trdna in preverljiva dejstva, medtem ko se Zupaničev film zanaša na pričevanja tistih, ki so bili pred kamero pripravljeni zaupati svoje pretresljive zgodbe, ki skupaj tvorijo širšo zloveščo sliko najbolj sprevržene oblike turizma.

Tako med drugim prisluhnemo pričevanju anonimnega Slovenca, ki naj bi bil posredno udeležen v organizacijo safarijev na ljudi, temu pa sledijo še boleče izpovedi žrtev strelskih napadov, ki so se pripetili iznenada in ob dnevih, ko je v Sarajevu vladalo začasno premirje. In četudi film ne operira z dejstvi, bo gledalec ob nastopu odjavne špice dobil občutek, da se v tej strašljivi zgodbi skriva preveč naključij, ki bi lahko sarajevski safari preprosto ovrgla kot urbano legendo. 

Pri dokumentarcu me je fasciniralo predvsem to, da navkljub odsotnosti konkretne sodbe pred gledalčevimi očmi naslika na žalost precej verjetno zgodbo, ki se vleče že čez celotno zgodovino človeštva. Scenarij je znan; vojna rodi kaos in anarhijo, zakoni dobesedno čez noč postanejo zgolj prazne črke na papirju, ljudje pa si lahko privoščijo številne zločine, za katere ne bodo nikoli odgovarjali ali bili kaznovani. 

Z lahkoto si predstavljam psihopatskega bogataša, ki mu “navaden” lov na živali ne predstavlja več nobenega adrenalina ali izziva, zato je pripravljen seči globoko v žep, da bi nekaznovano izvršil hladnokrven umor v času vojne. Ko ljudje umirajo v dobi miru, so žrtve. Ko ljudje umirajo v vojni, pa so koleteralna škoda. In nekateri so očitno ta kaos in toleranco do nasilja v času vojne dobro izkoristili. 

Omenjeno je že bilo, da je bil dokumentarec deležen burnih odzivov, predvsem s strani srbskih oblasti, ki so celo napovedale tožbo zoper Zupaniča zaradi ponarejanja resnice ter načrtnega širjenja antisrbske propagande. Odziv je delno razumljiv, saj Zupanič na več mestih v filmih izpostavi veliko možnost, da je safarije na ljudi pomagala organizirati tudi srbska vojska, ki je tedaj oblegala Sarajevo. Kljub temu pa je naravnost absurdno trditi, da film širi nekakšna antisrbska sporočila.

Kot prvo; Zupanič kot eden najbolj dejavnih slovenskih kulturnikov ne bi bil tako nespameten in fanatičen, da bi ustvaril film zgolj z namenom, da bi napovedal ideološko vojno srbskemu narodu. In kot drugo; od vojne na Balkanu je minilo že skoraj trideset let, vendar se zdi, da prizadeti narodi še vedno fanatično tekmujejo v medsebojnem prelaganju odgovornosti za storjene zločine. In namesto, da bi se iz nastalih tragedij česa naučili, se Balkan še vedno vrti v začaranem krogu obtoževanj in izgovorov, podkrepljenih s patetičnim patriotskim patosom. 

Sarajevo Safari je tih film, ki kriči. Skozi pretresljiva pričevanja staršev, ki sta pod streli neznanega ostrostrelca izgubila hčerkico, katera je komaj začela hoditi ter tedaj nadebudnega študenta fizike, ki je zaradi strela postal invalid, Zupanič naslika grozljivo sliko ne vojne na Balkanu, ampak predvsem zveri, ki prebiva v človeku in ga uspe napeljati k tako zavržnim dejanjem. To ni film, ki namesto pričakovanega vprašanja o obstoju safarija na ljudi zastavi bistven bolj perečo dilemo: “Se vam zdi to, da nekdo plača za lov na ljud, res tako neverjetna možnost?”   

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih