Recenzija: Zootropolis 2

»Najboljše Disneyjevo animirano nadaljevanje«

Eden najbolj svežih, duhovitih in živahnih animiranih filmov zadnjega desetletja je potreboval skoraj desetletje, da je dobil nadaljevanje. Ko je Zootropolis leta 2016 osvojil svet, zaslužil več kot milijardo dolarjev in prejel oskarja, je Disney ugotovil, da nadaljevanje ni tako lahko naloga. Čeprav se je nato izkazalo, da je najbolje, če ne spreminja preveč.

Zgodba nadaljevanja se začne le teden po dogodkih prvega filma. Judy Hopps in Nick Wilde sta zdaj uradno policijska partnerja, čeprav nanju v enoti še vedno gledajo kot na novinca. Judy še vedno goreče želi spreminjati svet in dokazati, da se z delom in srčnostjo lahko doseže marsikaj. Nick pa po drugi strani ostaja bolj sproščen in zadovoljen že ob minimalnem delu oziroma nič dela.

Vse se zaplete, ko jima da načelnik zaradi neuspešne misije še zadnjo priložnost. V mestu se šušlja, da naj bi se nekje skrivala kača. A pozor, plazilcev v Zootropolisu ni bilo že sto let, zato je pojav nove nevarnosti še toliko bolj skrivnosten. Bližajoča se stota obletnica mesta, ki jo pripravlja vplivna družina risov, sproži verižno reakcijo dogodkov, v kateri se znajdeta tudi zajklja in lisjak.

Zakaj se je na nadaljevanje take uspešnice tako dolgo čakalo? Odgovor se skriva v zakulisju, podoben pa je tistemu z Aladinom. Ustvarjalci so se namreč dejansko bali nadaljevanja. Režiser Byron Howard in scenarist Jared Bush, ki sta tudi tokrat prevzela vajeti, sta se zgodbe lotila previdno in premišljeno. Želela sta ohraniti tematsko jedro izvirnika – to je prijateljstvo pred predsodki – in obenem svet razširiti in mu dodati svežino ter nove plasti.

Studio je vmes celo preučeval zamisel, da bi Nick in Judy postala nasprotnika, a je ta verzija hitro padla v vodo. Produkcija je bila zahtevna tudi zaradi širjenja sveta Zootropolisa. Novi kraji, nove živalske vrste in še več animacijskih detajlov so terjali čas, saj ustvarjalci niso želeli sprejemati kompromisov pri kakovosti. Ne glede na zahtevnost, pa je film stal »le« 150 milijonov ameriških dolarjev. Glede na dejstvo, da je po celem svetu že v prvem vikendu zaslužil več kot 500 milijonov, se Disney zdaj verjetno ne boji več tretjega dela.

Drugi film ostaja zvest duhu predhodnika. Včasih (ali pri Disneyju) je to vse, kar bi si želeli. Dinamika med Judy in Nickom je še vedno srce zgodbe, polno humorja, topline in tiste prikritega prepiha simpatij, ki ju dela enega najbolj priljubljenih duov v animaciji. Svet Zootropolisa ponovno zaživi z barvitimi okolji, ki zmešajo urbano estetiko in živalsko logiko. Animacija je nadgrajena, mehkejša, še bolj nabita z drobnimi trenutki, ki prepričajo, da je to mesto res živo.

Čeprav zgodba skoraj v celoti sledi strukturi prvega dela in se po igrivosti in dinamiki približa znanim policijskim tandemom, tokrat prinaša še več družbenega komentarja in političnih vzporednic. Animirani film, ki naj bi bil v prvi vrsti narejen za otroke, se spretno ukvarja s tematikami različnosti, korupcije in zaupanja v institucije. Še vedno pa ostaja zabaven za otroke in odrasle.

Zootropolis 2 ponudi natanko to, kar so si oboževalci želeli: več tega sveta, več Judy in Nicka, več akcije in več humorja. Je izjemno gledljiv, čustven in tehnično sijajen film, ki ostaja zvest predhodniku, hkrati pa dogajanje razširi do te mere, da popolnoma opraviči svoj obstoj izven finančnega uspeha. Morda ne prevetri formule tako radikalno kot prvi del, a jo razvije s spoštovanjem in ambicijo.

In ko zaslon na koncu potemni, postane jasno, da je v Zootropolisu še veliko zgodb, ki čakajo na svoj trenutek. Tokrat nam verjetno ne bo treba čakati deset let.

Ocena 4/5

Film si lahko ogledate v slovenskih kinematografih.