Recenzija: Zločini prihodnosti

“Cronenbergova drzna vrnitev h koreninam.”

Zločini prihodnosti je veljal za enega od najbolj pričakovanih filmov letošnjega festivala v Cannesu, saj gre za film, s katerim se kanadski mojster provokacije David Cronenberg po več kot dveh desetletjih vrača k žanru, ki ga je pomagal soustvariti v 70. in 80. letih; žanru telesne grozljivke s sčepcem groteskne znanstvene fantastike.

Film je postavljen v temačno prihodnost, kjer se človek vse pogosteje prepušča tveganim eksperimentom z mehanizmi lastnega telesa. Eden od tistih, ki skuša z eksperimenti tudi zaslužiti, je Saul Tenser (Viggo Mortensen), kateremu v telesu neprestano rastejo novi organi. Zaradi svojega specifičnega zdravstvenega stanja je pogosto priklenjen na posteljo in ima celo težave z goltanjem hrane, kar pa ga ne odvrne od tega, da s svojo sodelavko Caprice (Leá Seydoux) izvaja umetniške performanse v obliki kirurških operacij, s katerimi odstranjuje novonastale organe. Njegova dejavnost kakopak zbudi pozornost vladnih varnostnih služb, hkrati pa tudi možakarja, ki mu ponudi možnost prav posebnega performansa; javne obdukcije telesa njegovega umorjenega sina, ki se je prehranjeval s plastiko.

Cronenbergov film je bil ob premieri v Cannesu deležen novinarskih poročil o množičnih odhodih gledalcev iz kina zaradi preobilice grafičnega nasilja in prizora najrazličnejših gnusnosti. Ta poročila so bila povečini pretirana (sam sem se udeležil premiere in odhodov iz kina nisem opazil), vendar pa še kako drži, da je Zločini prihodnosti zapleten in provokativen film za gledalca z močnim želodcem, visoko mero potrpljenja in odprtim umom, kar pa je že vrsto let “zaščitni znak” vsakega Cronenbergovega filma. Na najbolj preprost način bi film opisali kot peskovnik, znotraj katerega se Cronenberg poigrava s številnimi fascinantnimi idejami, medtem ko sta mu zgodba in iskanje odgovorov drugotnega pomena.

Če ste gledalci pripravljeni sprejeti ta pristop, boste v pričujočem film našli nenavadno mikavno, provokativno in po svoje vizionarsko študijo sveta ne tako oddaljene prihodnosti, kjer se kažejo prvi dobesedno krvavi davki igračkanja s procesom evolucije in anatomije človeškega telesa, k temu pa dodajmo še mazohistično seksualnost, ki je zajeta v zdaj že ponarodelem stavku, ki ga v filmu izreče tokrat zelo pohotna Kristen Stewart: “Operacija je nov seks.”

Kot je moč pričakovati, je Zločini prihodnosti s tehničnega vidika naravnost impresiven film, ki hkrati obudi spomine na Cronenbergove klasike gnusa kot sta Scanners in The Fly. Gledalci smo znova priča mikavno čudaški in na trenutke že kar groteskni scenografiji, ki med drugim vključuje lebdeče postelje z mehanskimi rokami, obdukcije otroka s plastičnimi notranjimi organi in plesalca, katerega telo je prekrito z ušesi. K še boljši izkušnji prispeva hladna in brezčutno industrijska atmosfera sveta, ki je začinjena s privlačno temačno fotografijo in znova vrhunsko glasbo Cronenbergovega stalnega sodelavca Howarda Shoreja.

Igralskim predstavam prav tako ni moč veliko očitati; tako Mortensen kot Seydouxova sta znova odlična, žal pa ne moremo istega reči za Stewartovo, ki z bizarno imitacijo pohotne mladenke, ki jo spolno vzburjajo Tenserjevi performansi, večkrat deluje kot igralka iz slabega pornografskega filma.

Točka, na kateri se se bodo gledalci začeli s filmom najverjetneje razhajati, je v Cronenbergovemu pristopu, ki je tokrat enako fascinanten kot tudi problematičen; kot je že bilo omenjeno, imamo opravka s filmom, ki glavnino svojega časa nameni pojasnjevanju konceptov in pravil sveta, v katerem se gledalci nahajamo, medtem ko je zgodbe zgolj za vzorec oz. pride do izraza šele v zadnji tretjini in še takrat za seboj pusti več vprašanj kot odgovorov. Tisti, ki od filma pričakujete epilog v klasičnem pomenu besede, boste razočarani, saj Cronenberg v svoji značilni hladni pozi ostaja ciničen družbeni komentator, ki se gledalcem ne boji reči, da je prihodnost človeštva vse prej kot blesteča.

Filmarjevo brezkompromisno ostro držo je po svoje vredno občudovati, vendar pa se kljub temu zdi, da film v ustih pusti nekaj nepotešenosti, še posebej, ker Cronenberg zgradi resnično fascinanten svet, ki ga pa tako on kot gledalci mnogo prehitro zapustimo in si želimo, da bi o njem in njegovih likih izvedeli še kaj več.

David Cronenberg je večni filmski provokator, ki najverjetneje uživa v tem, da s svojimi filmi deli občinstvo in tudi z najnovejšim celovečercem Zločini prihodnosti verjetno ne bo nič drugače. Gre za fascinanten, groteskno mikaven, hladen, čudaški, ciničen, odštekan, teatralen, na trenutke grozljivo nazoren in problematičen film, ki ne namerava sklepati kompromisov.

Film Zločini prihodnosti si je možno ogledati v okviru festivala LIFFe v živo ali na VOD. Preverite kje, kako in kdaj. Priporočali bi ga vsem ljubiteljem zgodnjih filmov Davida Cronenberga in žanra telesnih grozljivk.

Ocena: 4/5