Recenzija: Železni krempelj
»Ena najbolj tragičnih zgodb, kadarkoli predvajanih na filmskem platnu.«
Železni krempelj so filmski strokovnjaki že ob začetku snemanja napovedovali kot odkritega lovca na letošnje oskarje. Delno so na film opozarjali zaradi resnične zgodbe o družini Von Erich, ki je opremljena z močnim emocionalnim potencialom, delno pa zaradi odlične igralske zasedbe, ki so jo zbrali producenti filma. To družinsko športno dramo so promovirali tudi ameriški tabloidi, ki so pisali predvsem o neobičajnem videzu, ki ga je med snemanjem razkril igralec Zac Efron. Prav nobena novica o Železnemu kremplju pa nas ni mogla pripraviti na čustveno in šokantno zgodbo, ki jo je posnel kanadski režiser Sean Durkin.
Fritz Von Erich (Holt McCallany) je bivši rokoborec, ki v svojem športu nikoli ni dosegel slave, ki si jo je želel. Po upokojitvi Fritz svoje tekmovalne apetite prenaša na štiri odraščajoče sinove in od njih zahteva brezkompromisen lov na naziv najboljšega rokoborca v državi.
Čeprav film predstavi na videz enostavno in klišejsko zgodbo, od njega ne pričakujte klasične športne drame, ki ji je pomemben le uspeh glavnega junaka. Železni krempelj pravzaprav nima klasičnega protagonista, ne osredotoča se na grajenje klimaktičnega ultimativnega športnega obračuna in ne zanima ga, kateri od bratov je v rokoborbi najboljši. Žanrsko film najbolje opredelijo intimni okviri družinske drame, v katerih spoznamo eno najbolj tragičnih zgodb, ki so bile kadarkoli predvajane na filmskem platnu. Film postreže z izjemno zasedbo odličnih mladih igralcev – Zac Efron ima igralske brate v Jeremyju Allenu Whitu (televizjski seriji Shameless in The Bear), Harrisu Dickinsonu (Triangle of Sadness) in Stanleyju Simonsu.
Kljub zvenečim igralskim imenom pa za nobenega igralca ne moremo reči, da v filmu zares izstopa, saj glavni lik filma ni eden izmed bratov, pač pa je nosilec zgodbe kolektiv. Znotraj homogene skupine štirih bratov nihče ni bolj pomemben od drugega, to bratje ne le govorijo, pač pa v nesebičnosti tudi pokažejo. Ko se v filmu odpre zgodba enega izmed Von Erichov, se ta hitro zaključi v drugi in to z enakimi motivacijami za uspeh, kot ga je imel prejšnji. Režiser in scenarist filma Sean Durkin s preciznim prelivanjem usod bratov nikoli ne zmede gledalca v manku narativa, ki ga ponuja zgodba s klasičnim protagonistom. Nasproti povezanega in nerazdružljivega kolektiva stoji avtoritaren in tiranski oče, ki neizprosno zahteva športne rezultate in odkrito govori o tem, katerega od sinov ima trenutno najrajši. Mu lahko uspe razdreti nekaj tako kohezivnega kot je bratska ljubezen?
Zgodba Železnega kremplja pravzaprav igralskih presežkov niti ne zahteva, saj so na čustvenem spektru vse odigrane emocije vseeno zelo elementarne. Še najbolj z igro izstopa v filmu izjemni Holt McCallany, ki igra očeta bratov Von Erich. Fritz Von Erich bratskemu kolektivu predstavlja najhujšo grožnjo in se uspe uveljaviti kot karizmatična filmska entiteta.
Film mestoma izpade melodramatično in ima preveč odkrit interes vplivati na gledalčeva čustva (vprašamo pa se, če se mu to ob tako tragični zgodbi sploh lahko zameri). Svoje apetite po čustvenosti pa kompenzirajo izjemno tenkočutni in artistični prizori, s katerimi film ostane na nivoju kakovostnega umetniškega izdelka in nikoli ne skrene v jokavost.
Prizorom rokoborskih tekem zmanjka nekoliko več ozadja o tekmovalnih pravilih tega športa, saj se jih tekom filma vseeno naniza kar nekaj. Film se ne spusti niti v tekmovalno pristnost rokoborbe, vendar bi se zavoljo tekmovalnih aspiracij družine Von Erich moral. Nepoznavalec rokoborbe bo zato lahko nekoliko zmeden, v kateri kategoriji tega športa se bratje nahajajo – v tekmovalnem, ki ga poznajo tudi olimpijske igre, ali v spektakelskem in zabavljaškem delu. Vsaj za evropsko publiko, ki mu je teatralnost tega športa povsem tuja, bi morale biti tekmovalne kategorije, v katerih sodelujejo bratje, bolj jasno opredeljene.
Železni krempelj je pogumen in dodelan filmski izdelek, ki prikaže tragične razsežnosti odraščanja v disfunkcionalni družini. Odlično prikaže pretečo nevarnost visokih pričakovanj staršev, pod katerimi se otroci velikokrat psihično povsem zlomijo. Tragično zgodbo, ki jo je napisala kruta realnost družine Von Erich, Durkin izkoristi za osvetlitev odgovornosti, ki jih v družini nosijo starši. Film v prikazu tragičnosti ni eksploatacijski, saj mu nikoli ne zmanjka sočutja za usode bratov Von Erich. Težko si razložimo, da so filmski ustvarjalci zgodbi razsežnosti grških tragedij zavoljo konciznosti zgodbe iz zgodbe popolnoma izključili še en žalosten dogodek družine, ki pa ga bralcem zaradi kvarnikov zgodbe ne razkrivamo.
Nekoliko presenetljivo je bil Železni krempelj pri oskarjih povsem spregledan, a je film zagotovo pred tem, da bo osvojil srca širnega filmskega občinstva, kar je režiserju Seanu Durkinu še bolj pomembno od nagrad. Za Digital Spy je Durkin februarja povedal o prvih odzivih na film: »Super je. Film je zunaj en mesec in odlično mu gre, pravzaprav še bolje, kot bi si lahko želel. Več kot očitno ima film velik čustven odziv pri publiki. Zame je to velik uspeh.«
Železni krempelj je od tega tedna naprej v rednem sporedu slovenskih kinematografov. Predlagamo, da si vzamete čas, obiščete bližnji kino in si film ogledate.
Ocena: 4/5
PLUSI
- Odličen izbor igralcev
- Spretno obvladovanje pripovedi več bratskih usod
- Kopica umetniško dodelanih prizorov
- Nemoralizirajoč prikaz disfunkcionalne družine
MINUSI
- Mestoma melodramatično
- Premalo ozadja o rokoborbi