Recenzija: Zbudi me
“Umazano ogledalo ksenofobije v Sloveniji”
-
Vid Šteh - 4 aprila, 2024
- 06:00
Slovenski režiser Marko Šantić se v svojem tretjem celovečercu Zbudi me naslanja na trenutno zelo aktualno problematiko prikaza ksenofobije v slovenski oz. evropski družbi. Vendar pa film ni zaznamovan z neposrednimi političnimi komentarji, ampak skuša razgaliti temačne plati slovenske družbe preko osebne zgodbe mladeniča, ki se sooči z izgubo spomina in skuša sestaviti koščke svojega prejšnjega problematičnega življenja, ki ima usodne posledice za prihodnost.
Rok (Jure Henigman) po nikoli pojasnjeni nesreči pristane v bolnišnici, kjer pade v nezavest in izgubi spomin. Ker ne pozna niti svoje punce niti njunega doma, se vrne v rodne Jesenice, da bi navezal stik z odtujeno bolno materjo (Nataša Barbara Gračner) in mlajšim bratom Juretom (Timon Šturbej). S počasnim sestavljanjem zgodbe se izkaže, da je Rok nekoč pripadal tolpi nestrpnih huliganov, ki se je redno znašala na tujci v mestu, Jure pa se je v času njegove odsotnosti tesno povezal z Rokovimi nekdanjimi prijatelji, kar vodi do še več konfliktov in nasilja.
Šantićev film se sicer dogaja na Jesenicah, vendar pa zelo dobro ujame zadušljiv utrip vsakega manjšega industrijskega mesta, kjer so odnosi med domačini in tujci venomer napeti in se mladi v pomanjkanju perspektive zatekajo k radikalnim dejanjem huliganstva in nasilništva. Atmosfera filma je tako več kot na mestu in pripomore k bolj prepričljivemu razvoju zgodbe in njenih likov, še posebej po nekoliko počasnejši prvi tretjini, ko dogajanje postaja vse bolj dramatično in zanimivo.
Med igralci največ pozornosti zbudita Jure Henigman v glavni vlogi, ki počasi postaja eno od velikih igralskih imen domačega filma, preseneti pa tudi vročekrvni Jurij Drevenšek v vlogi vodje tolpe, ki ob vsaki priložnosti nonšalantno strelja ogabne fašištične opazke. Med adute filme velja uvrstiti še vzdušno minimalistično glasbo in predvsem domiselno uporabo zvoka, ki dogajanju doda še več dramatičnosti in že omenjene atmosfere, ki jo takšna vrsta zgodbe nujno potrebuje.
Film ima nekaj šibkosti, ki jih sicer pogosto opažamo pri slovenskih filmih; (pre)počasen tempo od gledalca zahteva ogromno potrpljenja, zgodba na več mestih ostaja nedorečena (o vseh likih in njihovih odnosih bi si želeli izvedeti mnogo več), najbolj pa zmoti konec, ki je povsem nenaden oz. ga sploh ni. Sicer je razumljivo in pohvalno, da želi Šantić gledalcu ponuditi veliko hrane za razmišljanje, vendar ob tako antiklimatskem zaključku ni težko razumeti, če se bo občinstvo počutilo nekoliko ogoljufano.
Film ima tudi težave s pomanjkanjem bolj udarnega in neposrednega družbenega komentarja, pa četudi bi takšen pristop ogrozil intimno naravo zgodbe, ki jo Šantić želi povedati. S tega vidika je bistveno bolj uspešno Möderndorferjevo Predmestje iz leta 2004, ki ni skoparilo z brutalnostjo in ostro kritiko zaplankanosti slovenske družbe in njenega odnosa do tujcev. Šantićev film je kot kritika družbe bistveno bolj zadržan in jezo nadomesti z melanholijo in obupom.
Zbudi me je film, katerega izvedba pušča veliko prostora za izboljšave, vendar pa ima na svoji strani dovolj močnih adutov, ki bodo zadovoljili predvsem zahtevnejše gledalce. Nekateri bodo sicer tarnali, zakaj potrebujemo še en film na temo ksenofobije v Sloveniji, toda tem bi svetovali krajši obisk spletnih forumov, kjer mnogi še vedno nekaznovano širijo sovraštvo do drugačnih in so na to početje celo ponosni.
Film Zbudi me si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Ocena: 3/5
PLUSI
- Odlična Jure Henigman in Jurij Drevenšek
- Izvstna glasba in zvok
- Vzdušna atmosfera
- Na trenutke zelo napeta zgodba
MINUSI
- Počasen razvoj zgodbe
- Pomanjkanje bolj odločnega družbenega komentarja
- Šibek konec
Viri slik: Cineplexx