Recenzija: White Noise
“Apokaliptična tableta z bizarnimi stranskimi učinki.”
-
- 3 januarja, 2023
- 5:00 dop
Noah Baumbach je pred dobrimi tremi leti upravičeno požel kritiško slavo z bridko romantično mojstrovino Marriage Story, ki je brez odvečne hollywoodske sentimentalnosti in naivnosti prikazala čustveni brodolom nekdaj strastnih zakoncev, ki se znata enako močno ljubiti, kot tudi sovražiti. Film je presenetil s svojo iskrenostjo, na trenutke boleče realističnimi prizori čustvenih izbruhov besa ter presunljivo naturalistično igro Adama Driverja in Scarlett Johansson. Zaradi tega je več kot razumljivo, da so bila pričakovanja ob njegovem novem filmu, absurdni črni komediji White Noise, zelo visoka.
Film temelji na istoimenskem romanu Dona DeLilla iz leta 1985 in je dolgo časa veljal za literarno delo, ki ga ni mogoče adaptirati v zadovoljivo filmsko obliko. Zgodba je postavljena v leto 1984 in predstavi zakonca Gladney; oče Jack (Adam Driver) je univerzitetni profesor, ki se specializira za področje t.i. Hitlerjevih študij, medtem ko je mama Babette (Greta Gerwig) prototip razočarane gospodinje s pogostimi izgubami spomina. Družina se nenadoma znajde v bitki za preživetje, ko v bližini njenega mesta pride do železniške nesreče, zaradi katere se v ozračje spusti velikanski oblak, poln strupenih plinov.
White Noise bi na najbolj preprost način opisali kot bizaren miks družinske drame, satirične črne komedije in znanstvenofantastične srhljivke, ki se podobno kot Baumbachov prejšnji celovečerec loteva dekonstrukcije ameriške družine, hkrati pa domiselno vleče vzporednice z navalom panike ob izbruhu pandemije koronavirusa. Družinske vrednote in človekov strah pred minljivostjo se porazgubijo v kaotičnem breznu teorij zarot, alternativnih dejstev ter iskanja višje resnice. Fokus filma ni toliko v osrednjem dogodku, ampak predvsem v naglo spremenjeni dinamiki znotraj družine, ki se je hkrati prisiljena boriti za preživetje kot tudi z negotovimi mislimi o (ne)smislu življenja. Podobno kot v Marriage Story, si morata tudi tokrat zakonca postaviti ogledalo in ustvariti obračun lastnih življenj.
Zgodba o družini, ki se zaradi zunanjih okoliščin znajde pred težko preizkušnjo ne zveni kot nekaj hudo kompleksnega, toda White Noise je ravno to; eden najbolj čudnih, nekonsistentnih in zmedenih filmov lanskega leta, ki bo v gledalcu zbujal povsem nasprotujoča si občutja. Če se bo v enem trenutku na glas smejal duhovitim domislicam, sofisticirano pikri satiri ter prebrisanim dialogom, ga lahko že za naslednjim vogalom čakajo dolge minute jeze in frustracije, še posebej zaradi nenavadnih pripovednih prijemov, ki se jih Baumbach (verjetno) namerno poslužuje.
Dialogi so včasih tako nepovezani in naključni, da gledalci dobimo občutek, kot da je vsak lik ujet v svojem filmu, dodatno zmedo pa ustvarijo tudi prizori, kjer nastopajoči dobesedno govorijo drug čez drugega in je težko razumeti, kaj bi sploh radi povedali. Ko se film vendarle nekoliko distancira od namerno zmedenega pripovedovanja, uspe postreči z nemalo duhovitostmi, še posebej s strani znova odličnega Driverja, ki več kot očitno uživa v žanrski zmešnjavi, katero pilotira.
Navkljub mnogim šibkostim pa Baumbachov film v sebi še vedno skriva očarljivo ekscentričnost in občudovanja vredno filmarjevo determinacijo, da sledi svoji viziji, pa naj bo za gledalca ta še tako razmetana in nefokusirana. V današnji produkciji filmov, ki so zaradi pretirane želje po ugajanju in negovanju gledalčeve zabave sterilno neproblematični in dolgočasni, je White Noise na svoj način dobrodošla sapa kreativne svežine, ki ne želi ugajati, ampak provocirati in ima celo pogum, da samozavestno preizkuša gledalčevo potrpljenje. Prav tako bi bilo krivično reči, da Baumbach blefira in se obnaša kot pretenciozni umetnik, saj se čuti, da film poganja njegova strast ter želja po doseganju (pre)visokih ambicij.
Je torej najnovejši celovečerec Noaha Baumbacha razočaranje? Tako kot je zmeden film, bo zmeden tudi moj odgovor; da in ne. White Noise je na trenutke briljantno piker pri vlečenju vzporednic z aktualnim družbenim dogajanjem (še posebej družbeni kaos ob izbruhu korone), hkrati servira nemalo duhovitih domislic, zna pa se tudi zgoditi, da bo marsikateremu gledalcu všeč njegova odbita avantgardna narava. Kot se zna tudi zgoditi, da bo marsikateremu gledalcu neznosno zoprn in negledljiv.
Film White Noise si je moč ogledati na kanalu za pretočne vsebine Netflix, priporočamo pa ga vsem ljubiteljem filmov Davida Lyncha in črnih komedij bratov Coen.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Čudaškost filma zna biti očarljiva
- Kopica posrečenih šal
- Odlična igra Adama Driverja
- Domiselno vlečenje vzporednic z aktualno družbeno klimo
MINUSI
- Razvlečenost
- Trenutki čiste frustracije
- Nenavadni pripovedni prijemi
- Pogosto nepovezani dialogi
Viri slik: NPR, IMDb, Boston Globe, Little White Lies, Marruda
