Recenzija: Vsi mi tujci
»Sorodne duše so vedno osamljene.”
-
- 12 februarja, 2024
- 17:14
Nominacije za letošnje oskarje so (znova) prinesle nekaj ogorčenja zaradi filmov / režiserjev / igralcev, ki so bili prikrajšani za možnost osvojitve kipca. In medtem ko mnogi skoraj objokujejo, da sta bili Greta Gerwig in Margot Robbie najbolj krivično spregledani kandidatki za nominacije za sicer absurdno precenjen film Barbie, je bistveno manj pozornosti namenjene temu, kako je Akademija popolnoma prezrla fantazijsko romantično dramo Vsi mi tujci, ki bi si zaslužila dominirati v številnih kategorijah.
Film režiserja in scenarista Andrewa Haigha, posnetega po istoimenskem romanu japonskega pisca Taichija Yamade, se začne v skoraj zapuščeni stolpnici na obrobju Londona, kjer sta edina stanovalca osamljeni in vase zaprti televizijski scenarist Adam (Andrew Scott) ter njegov šarmantni in odrezavi sosed Harry (Paul Mescal). Dvojica se zaplete v intimno razmerje, vendar pa Adam čuva skrivnost; redno obiskuje sosesko iz svoje mladosti in preživlja večere s staršema, ki pa sta pred tridesetimi leti umrla v prometni nesreči.
Vsi mi tujci je kompleksen in večplasten film, saj obravnava številne univerzalne teme; od premagovanja osamljenosti, prebolevanja izgube bližnjega pa vse do sprejemanja lastne drugačnosti. Srce filma predstavlja ranljivi Adam, ki ga fenomenalno upodobi Andrew Scott in znova dokaže, da je eden najboljših igralcev svoje generacije; njegova otožna prezenca in globoko ekspresivna obrazna mimika poskrbita, da film ni nasičen z nepotrebnimi dialogi in pogosti tišina povse mnogo več kot nevihta besed.
Film Vsi mi tujci ima specifičen stil, ki se močno spogleduje s filmskim magičnim realizmom; to po domače pomeni, da se film ne obremenjuje preveč s tem, kako Andrew s potovanjem skozi čas obiskuje svoje starše in zakaj sta z Harryjem edina stanovalca v orjaški stolpnici. Svet, ki ga oblikuje pričujoči filmi, ne določa meje med resničnostjo in fantazijo, ampak jo preprosto izbriše. Takšen pristop film obogati z unikatno sanjavo atmosfero, ki pa ni niti približno moteča oziroma povsem ustreza zgodbi, ki jo želi povedati oziroma njenemu vzdušju.
Navkljub temu, da film obravnava več tematik, ima tudi jasen fokus; prikaz čustvenega viharja odraslega človeka, ki se še vedno oklepa preteklih travm in ima težave s soočanjem samega sebe in svoje drugačnosti, izražene predvsem preko njegove istospolne usmerjenosti. Ta najbolj pride v ospredje pri prikazu Adamovega razmerja s Harryjem, ki je sicer pristno, toda vseeno se zdi, da je prav tako odlični Mescal nekoliko preveč v ozadju, zato njegov lik ne pride toliko do izraza.
Zaradi specifičnega stila in bizarne atmosfere velja opozoriti, da film ni primeren za vsakega gledalca. Počasno sanjav tempo in zgodba, ki pušča odprtih veliko vprašanj, bosta najverjetneje pustila nekatere gledalce razočarane, toda to ni nujno krivda filma. Vsi mi tujci je filmska različica sanj, kjer se nam mnoge podobe zdijo znane, pa četudi za njimi ne uspemo najti nekega racionalnega pojasnila.
Vsi mi tujci je večplasten in kompleksen film, ki bo nagovoril gledalca na številnih nivojih. Je ganljiva in otožna čustvena ekskurzija v najbolj ranljive predele človekove psihe in kakšne posledice na nas puščajo nerazčiščene dileme iz preteklosti. Hkrati pa služi kot navdihujoč opomnik, da nikoli ni prepozno za iskanje sorodne duše in globjega smisla življenja.
Film Vsi mi tujci je od tega tedna naprej na voljo v številnih slovenskih kinematografih in hkrati tudi na različnih kanalih za pretočno vsebino.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlična igralska predstava Andrewa Scotta
- Globoka in kompleksna zgodba z močnim sporočilom
- Čudovito zasanjana atmosfera
- Ganljiv konec
MINUSI
- Premalo izkoriščeni Paul Mescal
- Film zaradi svoje specifične narave ni primeren za vsakogar
Viri slik: Mashable, New York Times, IGN
