Recenzija: Vrni mi jo

»Moderna grozljiva klasika!«

Režijski dvojec in duet bratov dvojčkov Dannyja in Michaela Philippouja je pred dobrima dvema letoma navdušil z domiselno in presenetljivo ganljivo nadnaravno grozljivko Govori z mano, ki je klišejski zaplet o skupini mladih, ki komunicirajo s silami iz onostranstva, zapakiral v domiselno, emocionalno in skoraj katarzično gledalsko izkušnjo. Ravno zaradi tega so bila pričakovanja ob najavi njunega novega filma, znova grozljivke z naslovom Vrni mi jo, astronomsko visoka.

Film ima navidez dokaj preprosto zgodbo; Andy in slepa Piper sta polbrat in polsestra, ki sta po tragični smrti njunega očeta poslana v začasno skrbništvo ekscentrične nekdanje socialne delavke Laure (nominiranka za oskarja Sally Hawkins), ki je obenem skrbnica nemega dečka Oliverja, ki s svojim čudaškim obnašanjem in pogosto nasilni izpad prinaša nemir v hišo. Andyju in Piper po seriji nenavadnih incidentov postane jasno, da je Laura lažnivka in manipulantka, ki jo obenem vodijo vse prej kot dobri nameni.

V gledališkem žargonu lahko rečemo naslednje; če je bila Govori z mano vzpodbudna generalka, je Vrni mi jo svečana premiera predstave, h kateri se bo občinstvo rado vračalo. Film zajame široko paleto emocij, ki bi v rokah manj spretnega režiserja povzročili zmedo, toda brata Philippou z osupljivo preprostostjo združita kot struna napet, srhljiv in brutalen portret izgube, žalovanja in travme ter na nek sprevržen način ganljivo družinsko tragedijo, ki briše meje med dobrim in zlim. Režiserja vse to dosežeta ob pomoči zastrašujoče tesnobne atmosfere ter domiselno dostavljenih prizorov gnusnega šoka in subtilne psihološke groze.

Igralski ansambel je pričakovan odličen, vendar je potrebno posebej izpostaviti oskarjevsko nominiranko Sally Hawkins, ki v vlogi skrbnice Laure postreže z eno najboljših igralskih predstav letos. Njena prezenca, ki pogosto izraža hladno dominanco, neprijetno ekscentričnost in proti koncu psihotične reakcije, predstavlja čustveno jedro filma. Gledalci imamo redkokdaj možnost srečati lik “zlikovca” (četudi je ta oznaka zelo površna), ki nam je sprva prikupno čudaški, potem naravnost odvraten in gnusen, proti koncu pa tragičen. Nekateri najbolj strašljivi prizori v filmu pripadajo Hawkinsovi, čeprav vsa zasedba svoje delo opravi odlično.

Občinstvo dandanes pogosto tarna, da je nemogoče najti dobro grozljivko, Vrni mi jo pa naj služi kot zgovoren dokaz, da temu še zdaleč ni tako. Brata Philippou sta s svojim novim filmom ustvarila nepozabno, domiselno, pretresljivo, okrutno in predvsem srhljivo ekskurzijo v človeški pekel, ki se ne boji spraviti gledalca v karseda nelagoden položaj. In četudi so tematike žalovanja oz. prebolevanja izgube bližnjega v grozljivkah pogoste, jim brata Philippou z Vrnijo mi jo vlivata nove, drzne pristope, ob katerih lahko drzno zaključimo, da je pričujoči film nekaj, kar bo v kratkem upravičeno postala klasika žanra modernih grozljivk.

Film Vrni mi jo si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 5/5