Recenzija: Volkodlak

»V pričakovanju nove polne lune.«

Za razliko od vampirjev, ki so v žanru grozljivk izredno priljubljeni že od samih začetkov, so njihovi kosmati “rojaki” volkodlaki pogosto krivično spregledani. Universalova klasika Volkodlak (1941) in Ameriški volkodlak v Londonu (1981) sta mogoče še najbolj znana filma na to tematiko, omeniti pa še velja akcijsko grozljivko Pasji vojaki (2002), fenomenalno trilogijo Ginger Spans (2000-2004) in – kar je verjetno nepriljubljena izbira – tudi kriminalno podcenjen gotski triler Volkodlak (2010). Zaradi slabe zastopanosti volkodlakov smo bili letos še toliko bolj veseli nove interpretacije ikoničnih pošasti v režiji Leigha Whanella, pa četudi ta postreže z mešanimi rezultati.

Film se začne s presenetljivo strašljivo sceno, kjer gledalci spremljamo očeta in sina, ki ju na lovu sredi neokrnjene divjine napade skrivnostna žival človeške oblike. Trideset let kasneje sin Blake (Christopher Abbot) s svojo ženo (Julia Garner) in hčerko odpotuje v podeželsko hišo njegovega očeta, ki je pred časom izginil neznano kam. Med potjo do cilja družina doživi prometno nesrečo, Blaka pa ugrizne divja žival, zaradi česar je podvržen počasni, a grozljivi transformaciji v volkodlaka.

Če ima grozljivka vzdušno atmosfero, je vsaj polovica njenega dela že opravljenega in kar se tega tiče, Volkodlak svojo nalogo opravi zelo dobro. Film je zaznamovan z izvrstno temačno atmosfero klasičnih grozljivk, ki je imuna na čas in deluje prepričljivo 1941 kot tudi danes. Temu primerno ima film tudi nekaj presenetljivo učinkovitih prizorov suspenza, ki ne utrujajo gledalca s preverjenimi triki, ampak spretno izkoristijo moč tišine in počasnega stopnjevanja groze. Kakor se sliši čudno, je osvežujče videti grozljivko, ki se zanaša na več kot zgolj nenadne skoke v kamero in redno zlorabo bučne orkestralne glasbe. Med prednostmi velja še omeniti uporabo praktičnih učinkov, zaradi katerih marsikaj v filmu izpade bolj prepričljivo, še posebej izgled volkodlakov, pa četudi bi ti lahko bili malce bolj v ospredju in pridejo do izraza šele v zadnji tretjini. 

In četudi se film lahko pohvali z nekaterimi osvežujočimi in premišljenimi potezami, pa vseeno daje občutek, da bi lahko bil mnogo več. Volkodlak je namreč film, ki se mnogo prehitro zadovolji s svojo preprostostjo in ne naredi ničesar, kar bi ga dvignilo nad povprečje. Nič ni narobe s tem, če ima film preprosto zgodbo, toda Volkodlaku ne bi škodilo več poglobljenosti, še posebej z vidika razvoja likov, ki so tako površinski, da je težko najti razloge, da bi bil gledalec čustveno vživet v njihov boj za preživetje. Posledično je tudi zapravljen talent igralske zasedbe, kjer jo najslabše odnese sicer vedno očarljiva Julia Garner, ki tokrat ostaja v ozadju, saj film njenemu liku ne nameni nobene globine ali česarkoli omembe vrednega. 

Nasploh pa se zdi, da bi Volkodlak bolje funkcioniral kot kratki film, saj je navkljub slabi uri in pol na več mestih razvlečen, še posebej na sredini, kjer gledalci spremljamo junake med monotonimi sprehodi po hiši, kjer je zaradi močne teme občasno nemogoče razločiti, kaj se sploh dogaja. Se pa gledalci ne bi branili daljše različice filma, saj bi s tem dobili boljši vpogled v življenja likov, hkrati pa bi film uspel izkoristiti ves ponujen potencial (npr. na začetku je nakazano, da ima Blake težave z obvladovanjem jeze, vendar pa to v nadaljevanju nikoli več ne pride do izraza). 

Če potrebujete film, ob katerem boste brezodvečnega možganskega naprezanja zapravili uro in pol svojega življenja, potem je Volkodlak dobra izbira. Gre za kratkočasno in rutinsko grozljivko, ki vam najverjetneje ne bo ostajala v trajnejšem spominu, ima pa vseeno dovolj prednosti, da vsaj enkratnega ogleda verjetno ne boste boste obžalovali. 

Film Volkodlak si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 3/5 

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Dobra temačna atmosfera
  • Prepričljivi praktični učinki
  • Nekaj posrečenih prizorov suspenza

MINUSI

  • Plitka zgodba in liki
  • Neizkoriščen potencial
  • Volkodlaki so premalo v ospredju
  • Občasna razvlečenost

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih