Recenzija: Twister 2

“Tornado na avtopilotu”

Trend nostalgičnega prebujanja filmskih hitov iz 90. let se nadaljuje, tokrat s “samostojnim nadaljevanjem” (karkoli že naj bi to pomenilo) filma katastrofe Twister iz leta 1996, kjer sta Bill Paxton in Helen Hult kot bivša zakonca in lovca na tornade poskušala ustvariti napredni vremenski sistem, ki bi lahko preprečil opustošenja divjih tornadov. Film je bil daleč od mojstrovine in poln pričakovanih klišejev, navkljub temu pa ponudi neobremenjeno zabavo za pregajanje dolgčasa in tudi Twister 2 pusti podoben vtis.

Zgodba filma je praktično identična predhodniku; meteorologinja in nekdanja lovka na tornade odpotuje v Oklahomo, da bi pomagala pri preizkušanju nove opreme za preprečevanje tornadov. Kar sledi, je boleče rutinska in predvidljiva žanrska zabava, ki se bolj posveča spektaklu kot pa smiselni zgodbi s poglobljenimi liki. Skratka; veliko tekanja pred CGI tornadi, nekaj humorja, par vsiljenih čustvenih vložkov, preobilica resnično osladne country glasbe in obvezno znanstveno nakladanje, ki ga niti igralci več kot očitno ne razumejo.

Najbolj svetla točka filma je nedvomno simpatična Daisy Edgar – Jones v glavni vlogi, pa četudi je njen lik še en prototip t.i. “popolne močne ženske”, ki poseduje neverjetne sposobnosti prepoznavanja sprememb vremena in jo očitno ne more odpihniti še tako močan tornado. Njen soigralec Glen Powell ne pusti globjega vtisa; saj je znova omejen na igranje arogantnega, vendar dobrosrčnega frajerja, medtem ko je preostala igralska zasedba zreducirana na statiranje v številnih prizorov, kjer glavna junaka drug drugemu šarmirata z neskončnimi kvaziznanstvenimi razlagami.

Da ne bo pomote; od filmov, kot je Twister 2, ne pričakujemo oskarjevskega materiala, toda gledalci si vseeno zaslužimo kaj več kot zgolj recikliranje vseh možnih žanrskih klišejev in splošno predvidljivost že tako plitke zgodbe, kar vodi v pomanjkanje pravega suspenza. Celoten film se obnaša, kot da bi bil priklenjen na avtopilota in na več mestih se zdi, da ga je spisal in zrežiral program za umetno inteligenco. In kot že rečeno; Twisters 2 ni potreboval biti mojstrovina, vseeno pa si ne bi smel privoščiti takšne kreativne lenobe.

Največja ironija filma pa je ta, da ne načenja nobenih ekoloških vprašanj, četudi je za to več kot primeren kandidat. V enem od intervjujev je režiser sicer izjavil, da gledalca ni želel obremenjevati z okoljevarstveni sporočili, kar se zdi naravnost bizarna odločitev. Hollywood, ki zadnja leta izkoristi vsako priložnost, da v blockbusterje tlači povečini plitke in populistične družbene komentarje, se v filmu o naravnih katastrofah, kjer bi kakršnokoli ekološko sporočilo še kako ustrezalo, temu brez pravega razloga odpove.

Ni dvoma, da bo Twister 2 postal ena od večjih filmskih uspešnic letošnjega poletja, saj služi kot neškodljivo preganjanje dolgčasa, vendar pa je po drugi strani žaljivo klišejski, osladen in formulaičen akcijski film, ki je po izvedbi in idejah vsaj trideset let za časom. Sicer je razumljivo, da film želi biti poklon akcijskemu poflu iz 90. let, toda Twister 2 deluje zastarelo in prežvečeno tudi po takratnih nizkih standardih filmske zabave.

Film Twister 2 si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 2/5