Recenzija: Trkanje v koči

“Kdo trka na vrata koče? Apokalipsa.”

Ameriški filmar indijskega porekla M. Night Shyamalan ima trenutno za sabo skoraj četrt stoletja dolgo kariero, ki bi jo lahko poimenovali z eno samo besedo; bizarno. Gre namreč za filmarja, ki  je bil konec 90. let po zaslugi filmskih uspešnic Šesti čut, Nezlomljivi in Znamenja razglašen za mojstra groze in suspenza (nekateri so ga celo oklicali za novodobnega Alfreda Hitchcocka), nakar je močno strmoglavil v skoraj desetletje dolgo greznico negledljivih neumnosti kot so Dogodek, Zadnji gospodar vetra in Čas po Zemlji, zadnja leta pa ustvarja filme, ki vztrajno delijo tako kritike kot občinstvo. 

Kaj je botrovalo tako bizarnemu toku dogodkov v Shyamalanovih karieri, je težko reči, ampak zdi se, da je filmarju na neki točki stopila slava v glavo in je začel ustvarjati filme zavoljo hranjenja lastnega ega in suspenz nadomestil z absurdno pretencioznostjo, slovesa egomanijaka pa se ni uspel znebiti niti do današnjih dni. Pa vendar; Shyamalan je dovolj posebneža in ekscentrika, da vsak njegov nov film zbudi zanimanje publike, še posebej zaradi zanj značilnih preobratov, ki so včasih domiselni, večkrat pa dobesedno idiotski. V katero kategorijo spada njegov najnovejši celovečerec Trkanje v koči? 

trkanje v koči

Zaplet filma je navidez zelo preprost in minimalističen; glavnina zgodbe se odvije v odmaknjeni gozdni koči gejevskih zakoncev Erica in Andrewa, ki preživljata mirne počitnice s posvojeno hčerkico Wen. Njihovo spokojnost pa nenadoma prekine prihod štirih oboroženih neznancev s posebno nalogo; eden od članov družine se mora prostovoljno žrtvovati, da bi preprečil izbruh apokalipse. Od te točke naprej se film vrti okoli vprašanja: “Komu ali čemu sploh verjeti?” So obiskovalci zgolj skupina neuravnovešenih verskih blaznežev ali pa se za njihovimi napovedmi skriva realna nevarnost? Čas se izteka, gledalci in z njimi tudi filmski svet zunaj koče pa čakajo na številne odgovore. 

trkanje v koči prestrašen prizor, napovednik

Trkanje v koči je film, s katerim se Shyamalan vrača v žanr apokaliptičnega trilerja, katerega je sicer že večkrat ambiciozno obiskal, vendar postregel s žaljivo zanič rezultati (še pomnite ubijalske trave iz polomije Dogodek?). Pričujoči film na srečo ne ponovi preteklih napak in ga lahko brez kančka dvoma uvrstimo med najboljše Shyamalanove celovečerce v zadnjih desetih letih. Eden od glavnih razlogov, zakaj film pusti tako dober vtis, je ta, da se Shyamalan tokrat ne prepušča pretiravanju z visokopoteznimi ambicijami in hranjenju lastnega ega, ampak ustvari vzdušno, napeto in s pomembnim družbenim sporočilom zaznamovano žanrsko zabavo. 

Film več kot zadovoljivo izkoristi minimalistično lokacije in s fokusom na dogajanje v koči ohrani zadovoljivo mero suspenza in privlačnega misterija. Namesto, da bi se Shyamalan prepuščal brezdušnemu apokaliptičnemu spektaklu, svojo pozornost usmeri na like in dialoge, to pa dogajanju doda še nekoliko več suspenza, saj vse do zadnje tretjine filma ni jasno, če je zgodba o koncu sveta resnična ali zgolj blodnja. K še boljšemu rezultatu prispevajo tudi odlična glasba in zanimivo izrisani liki, kjer uspe celo mišičnjak Dave Bautista dostaviti nekaj prepričljivih čustvenih trenutkov. 

trkanje v koči

A da ne bomo pretivarali; Trkanje v koči ima še vedno svoj delež problemov. Dialogi so na trenutke precej okorni oz. izpadejo kot nekaj, kar nobena zdravorazumska oseba ne bi izpustila v dramatičnem trenutku, sicer plemenit družbeni komentar pa je pospremljen s precejšnjim sentimentalizmom in osladnim moraliziranjem. Zna se tudi zgoditi, da bo nekatere gledalce zmotilo močno zanašanje na krščansko ikonografijo in srednješolski verski simbolizem, Shyamalan pa se očitno še vedno ni zmožen odpovedati nekaterim čudnim tehničnim pristopom kot npr. kameri, ki je nekajkrat neprijetno blizu ali pa nenavadno postavljenim kadrom. Ne smemo pa pozabiti na dolgoletne Shyamalanove oboževalce, ki jih bo zmotila odsotnost “pravega” usodnega preobrata, po katerem filmar slovi. 

Glede na preostal Shyamalanov filmski opus se Trkanje v koči uvršča točno v zlato sredino; film se ponaša z nekaterimi čudnimi preobrati in morebiti bo komu močno naslanjanje na krščansko ikonografijo moteče, toda kot celota gre še vedno za kompetentno narejen, dobro odigran in predvsem napet apokaliptični triler, ki nas polni z upanjem, da se Shyamalan vendarle vrača v formo.  

Trkanje v koči se predvaja v vseh večjih komercialnih kinematografih v Sloveniji. Priporočali bi ga vsem ljubiteljem apokaliptičnih grozljivk. 

Ocena 3/5

Film vam bo všeč, če ste uživali v:

PLUSI

  • Dobro izkoriščen filmski minimalizem
  • Zanimivi liki
  • Odlična glasba
  • Visoka mera suspenza
  • Zgodba postreže s privlačnim misterijem

MINUSI

  • Na trenutke okorni dialogi
  • Osladen družben komentar
  • Nekateri čudno kadrirani prizori
  • Odsotnost “shyamalanovskega” usodnega preobrata
  • Nekatere gledalce bo zmotila (pre)obilica krščanskega simbolizma

Sorodne recenzije

Poiščite nas na družbenih omrežjih