Recenzija: Trikotnik žalosti

»Vrhunska satira bogatih in privilegiranih«

Trikotnik žalost je najnovejši film švedskega filmarja Rubena Östlunda in letošnji zmagovalec zlate palme na festivalu v Cannesu. Film je izvrstna črna komedija, ki se tokrat osredotoča na svet mode in na bogate ter privilegirane. Ker se občasno precej očitno posmehuje iz določenih skupin, zelo deli gledalce. Nekaterim je odličen, spet drugi menijo, da je cenen poskus satire. Film in njegove ideje je precej težko v popolnosti predelati takoj po ogledu, a je jasno, da smo gledali nekaj edinstvenega in unikatnega.

Ruben Östlund se je med zvezde izstrelil leta 2014 s filmom Force Majeure. Vse skupaj je nadgradil tri leta kasneje s filmom The Square, ki mu je prinesel prvo zlato palmo na festivalu v Cannesu. Letos je domov odnesel še drugo. Triangle of Sadness oz. Trikotnik žalosti ima veliko bolj jasno razdelane ideje in cilje kot njegov predhodnik in zato dosti bolje deluje kot celota. To so očitno prepoznali tudi kritiki in ljubitelji filmov po svetu.

Zgodba je razdeljena na tri dele. V prvem delu spoznamo mladi par manekenov, Carla in Yayo. Oba sta relativno uspešna, ona v tej fazi nekoliko bolj. Östlund je poskušal človeško lepoto predstaviti kot valuto. Vidimo veliko selfijev, slikanja in pretvarjanja. V ospredju je njun nezdrav odnos in konstantno prepiranje zaradi vlog v njuni zvezi.

Kmalu zgodba stopi v drugi del s tem, ko Yaya kot uspešna vplivnica dobi možnost križarjenja na prestižni jahti v zameno, da bo utrinke potovanja objavila na svojih družbenih omrežjih. To je tudi z naskokom najdaljši in najbolj zabaven del filma, saj se dogajajo ekstremno bizarne stvari. Film kar skače iz ene bizarnosti v drugo, tako da smo kot gledalci hkrati presenečeni, šokirani in ogorčeni, a vse skupaj ostaja izredno zabavno.

Ker ni poanta recenzije, da vam pokvarimo film, preden si ga greste ogledat, bomo glede tretjega dela nekoliko skrivnostni. Dogaja se na otoku in ponudi razplet ter tragikomično zaokroži celotno zgodbo.

Östlund v filmu preizkuša meje do kod lahko gre. Vidi se, da je mojster črne komedije, saj mu uspe ves čas hoditi po robu. Mogoče se bo komu zdelo, da mejo dobrega okusa prekorači in verjetno bi se večina s tem celo strinjala, a za dosego svojega cilja je režiser pripravljen narediti vse, kar film dela drugačen, svež in unikaten v pravem pomenu besede.

Če je zgodba en velik sredinec privilegiranim in bogatim, je hkrati tudi provokacija vplivnežem in ljudem v svetu mode. Film jim cinično nastavi ogledalo in niti za trenutek ne popusti v svoji kritiki. Osvežujoče je videti tako neposreden film, ki mu ni mar za potencialne negativne odzive, saj želi povedati svoje za vsako ceno.

Režija Rubena Östlunda je izvrstna. Njegovo kadriranje in predvsem osvetlitev prostorov, skupaj s fenomenalno scenografijo, deluje odlično. Zagotovo se spomnite kakšnega filma, ko že po nekaj minutah vidite, da ste v rokah filmskega mojstra, ki je za vas pripravil nekaj posebnega. No, prav s temi besedami bi lahko opisali Trikotnik žalosti. Zelo hitro vam je jasno, je na delu filmski virtuoz, ki je zakuhal nekaj novega in končnega izdelka ni pozabil začiniti po svoje.

Pozitivno izstopa tudi izbira glasbe, ki variira od modernega housa do hard rocka pa vse tja do klasične glasbe. Prav vsak trenutek je skrbno premišljen in perfektno izbran. Četudi se zdi neverjetno, da v enem filmu slišimo tako kontrastno izbiro glasbe, vam lahko zagotovimo, da odlično nadgradi prizore v katerih se pojavlja in je situacijsko še kako smiselna.

Igralci so zelo raznovrstni in svoje delo dobro opravijo. Še najbolj izstopata Harris Dickinson in Charlbi Dean, ki upodobita Carla in Yayo. Velja omeniti, da je omenjena igralka letos avgusta tragično umrla za virusno okužbo pri 32. letih. Tako žal ne bo mogla žeti uspeha, ki si ga je z odlično igralsko predstavo zaslužila. Najbolj znano ime v filmu je Woody Harrelson, ki je v vlogi zapitega kapitana v filmu za komičen učinek.

Film zagotovo ne bo za vsakogar, saj je precej drugačen od filmov, ki jih je javnost navajena gledati. Nam je bilo prav to všeč, a zagotovo se bodo našli mnogi, ki jih bo to odbilo. Liki v filmu so večinoma privilegirani in bogati, zato boste težko našli takega, s katerim bi se poistovetili. Prej boste morda v njih videli kakšne lastnosti, ki vas bodo spominjale na vaše življenjske situacije.

Trikotnik žalosti 24. novembra prihaja v kinematografe v Sloveniji. Pred tem si ga lahko ogledate v okviru festivala LIFFe. Preverite kje in kdaj.

Film bi priporočali vsem ljubiteljem modernih evropskih filmov, ki si drznejo poskusiti nekaj novega, kot tudi vsem ljubiteljem žanra črne komedije oz. satire.

Ocena: 4/5